Z zavedanjem svojih telesnih občutkov naša misel ne ostane samo v glavi. Teh občutkov je mnogo. Bolj ko vstopamo v njihovo zavedanje, bolj zaznavamo tudi zelo majhne nianse med njimi, ki prehajajo npr. od hladnih do toplih, od mehkih do trdih, od blagodejnih do ostrih in bolečih, od neprijetnih do prijetnih, od nesproščujočih do sproščujočih itd. Ni namreč dovolj samo vedeti, da imam roke itd., temveč predvsem, da jih čutim. To ustvarja stik s sedanjostjo. Uči nas prehajanja s področja razmišljanja in govorjenja na področje čustvovanja, čutenja, ljubezni, intuicije, notranjega uvida.
Vernemu človeku se lahko na ta način postopoma rojeva tudi kontemplacija, zrenje Boga, ki je presegajoče navzoč v vseh stvareh in tudi v nas samih. Molitev ni več dolgočasna, pusta, temveč postaja živa, lepa, vir neusahljivega veselja in miru.