Sproščamo se, ko se v največji možni meri zavemo svojih telesnih občutkov, glasov okoli sebe, svojega dihanja. Zavedanje telesnih občutkov sprošča naše napetosti. Pomaga nam priti v sedanjost. Pogosto smo namreč v preteklosti ali v prihodnosti. V preteklosti zato, ker obžalujemo minule napake, doživljamo krivdo preteklih grehov, se veselimo preteklih uspehov itd. V prihodnosti pa, ker smo v skrbeh zaradi svoje šole, službe, odnosov, obveznosti, ki nas čakajo, ali pa, ker se prepuščamo sanjam o prihodnjih dogodkih. Spominjanje preteklosti z namenom, da se od nje kaj naučimo ali celo na novo podoživimo kaj lepega in dobrega, ter pogled v prihodnost z namenom, da bi naredili realne načrte, sta seveda pomembni dejavnosti, toda le takrat, če nas predolgo ne odtegujeta sedanjosti. Če hočemo uspešno delati in graditi odnose z d(D)rugim, moramo biti tukaj, v sedanjosti. To velja tudi za molitev. Če pa hočemo vztrajati v njej, se moramo izseliti iz glave in se vrniti k našim čutom. Priložena vaja (Zavedanje telesa kot celote) nam želi omogočiti biti v sedanjosti in najti notranji mir.
