Ko govorimo o duhovnosti, je prav, da imamo vedno pred očmi, kako se v njej prepletajo tri razsežnosti, ki so medsebojno odvisne, in kako je vsaka od njih nenadomestljiva: 1. osebno-izkustvena razsežnost, brez katere duhovnost ne more biti izkustvena, torej osebna in živeta vera, kadar govorimo o religiozni duhovnosti; 2. skupnostna razsežnost, kajti vsak človek more postajati to, kar je, le v osebnem odnosu do drugih in v vpetosti v neko določeno skupnost in njeno kulturo – na tej ravni lahko vidimo tudi vlogo religije in njene institucionalnosti, prav tako pa je mogoče na tem nivoju  najbolje prepoznati sadove duhovnosti; 3. refleksivna ali študijska razsežnost lahko v najširšem smislu pomeni vsako osebno in skupnostno refleksijo živete duhovnosti in njeno ubeseditev, v ožjem smislu pa sistematičen, primerjalen in kritičen študij duhovnih izkustev in naukov, ki so se razvili iz njih  (Principe 2003). Če umanjka katera koli od teh razsežnosti, potem se duhovnost hitro skrči na eno ali drugo razsežnost. To pa ji onemogoči, da bi v polnosti udejanjila svoje poslanstvo.

p. Ivan Platovnjak DJ