Da bi lažje razumeli, zakaj je prav, da govorimo znotraj krščanske duhovnosti o duhovnosti moških (pa tudi o drugih duhovnostih), je potrebno upoštevati dejstvo, da je krščanska duhovnost sad sodelovanja (zavestnega ali podzavestnega, aktivnega ali pasivnega) dveh dejavnikov. Prvi je »od zgoraj«: to je Sveti Duh, tj. Očetov in Sinov Duh. On je pravzaprav njen temelj in vir. Brez njega krščanska duhovnost sploh ni mogoča. On je nespremenljiv in vedno isti, toda hkrati daje različne navdihe, darove, karizme, poslanstva, kot to razlaga apostol Pavel (1 Kor 12-14). Drugi dejavnik pa je »od spodaj«. To je kristjan, ki je globoko zaznamovan s svojo ustvarjenostjo, telesnostjo in duševnostjo, človeškostjo in Bogu-podobnostjo, grešnostjo in svetostjo, svobodo in suženjstvom, vero in nevero, s svojimi sposobnostmi in omejenostmi itd. Hkrati je tudi globoko vpet in odvisen od časa in okolja, v katerem živi in deluje, od družbenega, kulturnega in cerkvenega življenja. Vse to zelo vpliva na človekovo odzivanje na delovanje Svetega Duha in s tem tudi na udejanjanje duhovnosti, ki jo živi in sooblikuje v svojem času in prostoru (kardinal Kasper).

Vsak človek je spolno bitje in ga to zaznamuje v vsem, kar je in kar živi, tudi v njegovi duhovnosti. To ne pomeni, da nekdo živi boljšo ali slabšo duhovnost, da je bolj ali manj duhoven, temveč da upošteva pri razumevanju svojega načina udejanjanja duhovnosti tudi to, kar je kot moški ali ženska, kot tudi svojo stopnjo razvoja itd.

Za moškega in njegovo duhovnost je torej pomembno sprejeti svojo spolnost in svoje poslanstvo biti moški. To je prvi korak sprejemanja Božje ljubezni, ki je po Svetem Duhu izlita v njegovo srce (Rim 5,5). Samo preko svojega telesa lahko vstopa v oseben in celovit odnos s seboj, drugimi, svetom in z Bogom in kot kristjan tudi živi in udejanja krščansko duhovnost.

p. Ivan Platovnjak DJ

Članki: