Vsak kristjan je po Svetem Duhu poklican, da ne živi zase, temveč za Kristusa in skupaj z njim izgrajuje Božje kraljestvo (Rim 14). Najpogostejši duhovni poklic je zakonski.

Krščanska zakonca postaneta po zakramentu zakona v svojem bistvu vidno znamenje ljubezni Jezusa Kristusa do svoje Cerkve (Ef 5,25-27), tj. do vsakega kristjana, pa tudi do vsakega človeka. Njuna vzajemna in darujoča se zakonska ljubezen postane »sveti prostor« navzočnosti Kristusovega Duha; »dokaz«, da Bog je, da Bog Ljubezen obstaja. Po njunem medsebojnem hrepenenju, po vseh njunih odnosih, po njunih nežnostih, spolnosti, pogovoru, v iskanju soglasja, prizadevanju za dom, pri delu v službi, odprtosti za življenje, vzgajanju otrok, v vsakdanjem potu prizadevanja za graditev enosti … ponavzočujeta ljubezen Očeta do Sina v Svetem Duhu ter Sina do Očeta v Svetem Duhu. Odslej sta zakrament Božje ljubezni in spoštovanja v njuni družini in okolju, kjer živita. Ko se trudita vsak dan živeti to ljubezen medsebojnega služenja, sta samo s tem že apostola in priči krščanskega odrešenja.

Vse to predpostavlja, da se fant in dekle/zaročenec in zaročenka temeljito in odgovorno pripravita na zakonsko življenje in obhajanje zakramenta zakona, da si vsak od njiju prizadeva za osebno vero, za vzajemni osebni odnos s Kristusom ter za psihološko in duhovno zorenje. Če v pripravi na zakon ne prideta do notranje svobode, si ne bosta mogla zavestno in odgovorno obljubiti spoštovanje in zvestobo do smrti ter odprtosti za življenje. Tedaj bodo njune obljube samo navidezne. S tem pa bosta drug drugemu onemogočila, da bi v polnosti obhajala zakrament zakona (oz. si ga podelila) ter bila deležna tega, kar le-ta pomeni, uresničuje in daruje. Tako bi preprečila troedinemu Bogu, kar jima želi podariti tedaj in vsak dan znova v teku njunega vsakdanjega zakonskega življenja.

p. Ivan Platovnjak DJ