Noben odnos ne more obstati, če v njem ni prostora za odpuščanje, kajti nemogoče je, da ne bi kdaj razočarali drug drugega ali pa si prizadeli kakšno krivico. Če že sami sebe razočaramo, kako nas ne bo kdo drug ali pa mi njega. Vsi smo slabotni in ranljivi. Nihče ni tako popoln, »celo Bog ne«, da bi nas ne mogel razočarati. Ob vsem, kar se nam zgodi, ne zmoremo verjeti, da nas on resnično vedno in povsod ljubi, želi dobro. Vsi živimo od usmiljenja in odpuščanja.

Ne zaprimo se v stisko razočaranja in ranjenosti ter v pravičnost, ki nas sili, da drugemu pravično povrnemo to, kar nam je storil, da se mu maščujemo. Dopustimo, da v nas zmaga usmiljenje in odpuščanje Boga Očeta. Odločimo se zanj in prosimo, da bi se v nas in v tistem, ki nas je prizadel in ranil, zgodilo odpuščanje. Iščimo to pot in gotovo jo bomo našli. Tako bomo lahko vedno znova doživljali veselje odpuščanja ter svobodo in mir, ki ga ta svet ne more dati, kajti to je Božji dar.

Odpuščanje ni proces, skozi katerega mora tisti, ki mi je povzročil krivico, ampak je proces, v katerega stopam jaz skupaj z Bogom. Odpuščanje ne pomeni prvenstveno, da delam dobro tistemu, ki me je prizadel, ranil, ampak je v prvi vrsti čudoviti dar, ki mi ga želi Bog Oče po Kristusu v Duhu podariti, da bi ga potem lahko po njegovi milosti podaril še drugim. Ni zapovedano, ampak je odgovor na Božje povabilo, da zaživim svobodo Božjega otroštva, od-pustim, spustim tisto, kar me veže, bremeni, ločuje od sebe, drugih in Boga ter me zapira v samega sebe in v zlo, ki sem ga bil deležen. Odpuščanje mi želi omogočiti, da sem lahko to, kar sem kot Božja podoba, kot Božji sin ali hči, da smem z veseljem gledati v prihodnost, ki jo ima Bog zame.

p. Ivan Platovnjak DJ