V zgodovini človeštva se je duhovnost razvijala in udejanjila znotraj različnih religij, kot so hinduizem, budizem, judovstvo, krščanstvo, islam. Religijska duhovnost je torej osebno in skupnostno živeta religija v skladu z njenimi obredi in molitvami, svetimi časi, predpisi in zapovedmi, branjem svetih knjig itd. Seveda pa še nihče ni duhoven, če samo pripada določeni religiji, temveč le če si prizadeva vsak dan živeti svojo vero na osebni in skupnostni ravni.

Svetna (sekularna) duhovnost je v današnjem času vedno bolj v porastu. Beseda „svetno“ prvotno ni bila nasprotje „religioznega“. Latinska beseda saeculum pomeni “ta doba” ali “tukaj in zdaj”. V sedanjem času pa sekularna duhovnost zajema načine duhovnega življenja zunaj izrecnih religioznih okvirjev. Mnogi ne želijo pripadati nobeni religiji, zato iščejo duhovnost izven nje. Takšna duhovnost lahko temelji na filozofiji, psihologiji, estetiki, etiki, globljih vrednotah, znanosti, teoriji spolov itd.

Obstajajo tudi t.i. »ezoterinčne« duhovnosti, ki vsebujejo religiozne elemente, tudi filozofske ali etične. Beseda ezoteričen vključuje tajnost. Ezoterične duhovnosti imajo poleg skrivnih ritualov in posebnih uvajanj (iniciacijskih obredov) več skupnih značilnosti. Pogosto iščejo kodo, “korespondenco” za razumevanje medsebojne povezanosti vidnega in nevidnega vesolja. Potrebna je „mediacija“, ki vključuje simbole, obrede, duhove in človeške učitelje, ki delujejo kot posredniki (mediji) vesoljnih skrivnosti. Med bolj znanimi ezoteričnimi gibanji so antropozofija, teozofija, prostozidarstvo, netradicionalni kabal in spiritualizem (Philp Sheldrake).

p. Ivan Platovnjak DJ

Članki: