V skupino za žalujoče sem se vključila zaradi težkega žalovanja po sinovem samomoru. Delo v skupini je bilo zelo strukturirano, saj smo po vsakem srečanju dobili vsebino naslednjega srečanja in vprašanja za pripravo. Ob vstopu v program pa se je vsak član zavezal, da bo spoštoval skrivnosti in svete zgodbe ostalih članov skupine. To je…
V skupini petih udeleženk sem v treh mesecih vsak drugi teden našla varen prostor, kjer je bilo mogoče izraziti bolečino zaradi smrti drage osebe (spomladi letos mi je po težki bolezni umrl oče). Ta občutek varnosti, zasebnosti in sprejetosti v tej skupini je bilo nekaj najbolj dobrodejnega v celotnem procesu žalovanja. Zame je bilo izredno…
Komaj sem čakal, da lahko začnemo s skupino za žalujoče. V sebi sem se zavedal, da sta glava, ki išče nove poti po izgubi moje žene, ter srce, ki potrjuje nove poti, predaleč narazen. Čeprav so lahko sorodniki in prijatelji še tako sočutni in razumevajoči, z nikomer nisem mogel deliti svojega notranjega sveta na način,…
Program za žalujoče je koristen “prostor”, v katerem se žalujoča oseba varno počuti in lahko mirno deli svojo izkušnjo, saj je nihče ne bo sodil ali obsodil. Ubesediti žalost, obup, jezo, osamljenost, zbeganost, pa tudi tolažbo, sočustvovanje … pomaga, da razumemo, s katerimi čustvi se soočamo, kaj nas duši, kaj nas krepi. Zelo pomaga vodeno…
V program sem se vključila, ker sem pred šestimi meseci izgubila sina. Umrl je v treh mesecih po diagnosticirani bolezni: odpoved ledvic, rak … Zdravil se je na onkološkem inštitutu, kjer je zbolel še za korono, ki je bila zanj usodna. Ob prejeti kemoterapiji njegovo telo ni zmoglo. Po štirinajstdnevni komi se je poslovil od…
Tri mesece in šest srečanj v programu za žalujoče je hitro minilo, a v tem času je bilo treba preiti vse doživljanje z našimi dragimi pokojnimi: čas pred smrtjo, sam odhod in žalovanje po njem. Zelo dobro so me skozi ta čas vodila vprašanja in zapisi o čutenjih, da sem zmogla spoznati, kaj je tisto,…
Moja odločitev ob izgubi mame, da obiščem Program za žalujoče, je imela več namenov: da povem svoje lepe občutke, ki sem jih doživela ob maminem odhajanju, in da poslušam, kako izgubo doživljajo drugi. Tema smrti se mi zdi še vedno zelo tabuizirana, čeprav bi morala biti nekaj najbolj vsakdanjega. S približevanjem tej vsebini, odkrivanju odtenkov…
Neizmerno sem hvaležen za vse, kar sem doživel na naših srečanjih. Vnaprej poslanimi teksti kot osnova za pripravo na naslednje srečanje so absolutno koristni. Bili so mi v pomoč na poti reševanja stisk, težav. Podelitve vseh so name naredile zelo dober vtis in za to sem vsakemu posebej in vsem zelo hvaležen. Rast v duhu…
Srečanja v skupini za žalovanje bi priporočila vsakomur, ki želi na naraven, globok in duhovni način predelati izgubo svojega bližnjega. Srečanja potekajo po načrtu in sklopih, ki si zelo smiselno sledijo, saj se dotikajo življenja osebe, ki smo jo izgubili, trenutka smrti in dogajanja po njej. Meni osebno so bila srečanja v veliko pomoč pri…
V neizmerni hvaležnosti za te ure, z veliko milostjo, z blagoslovom obdarjena sem odhajala z zadnjega srečanja. Z mirom v srcu, optimističnim pogledom, velikim zaupanjem v Božje varstvo, četudi brez tuzemske prisotnosti moža, vendar okrepljena z duhovno dimenzijo sopotnika, grem pogumno naprej. S trimesečnim programom za žalujoče sem se spogledovala že kar nekaj časa, toda…