Odmevi na trimesečni program za žalujočežalovanje

Komaj sem čakal, da lahko začnemo s skupino za žalujoče. V sebi sem se zavedal, da sta glava, ki išče nove poti po izgubi moje žene, ter srce, ki potrjuje nove poti, predaleč narazen. Čeprav so lahko sorodniki in prijatelji še tako sočutni in razumevajoči, z nikomer nisem mogel deliti svojega notranjega sveta na način, ki sem ga bil vajen s svojo ženo. Okvir delovanja je bil zame pričakovan, saj je nekomentiranje, zgolj poslušanje drug drugega na vnaprej pripravljeno temo, na enak način bogatilo tudi naju z ženo na srečanjih zakonske skupine Pričakoval sem, da bom med mlajšimi in da so žalujoči moški, ki se pridružijo programu, bolj redki. A to ni bila ovira, še posebej, če že ob prvem srečanju začutiš bolečino drugih in veš, da drugi močno čutijo s tabo. In tudi tu velja pravilo, da dobiš toliko, kolikor sam vložiš v skupino in pripravo.

Meni osebno so bili najbolj pomembni usmerjeno vodeni zapisi in misli drugih, ki so se ob tem pojavile: večja, kot je ljubezen do umrlega, bolj globoko je žalovanje. Naučimo se ljubiti umrlega na nov način … Vse vedno ob pravem času, ko sem bil pripravljen v celoti dojeti te besede. Konec programa seveda ne pomeni konec žalovanja. Tudi ne pomeni, da sem ozdravljen in rešen vseh tegob in problemov. Pomaga pa mi razločevati, kakšno pot sem prehodil in kako pomembno je ravnovesje razuma in srca. In da nekdo v podobni bolečini moli zame in me podpira na nam nevidni način.

Jure, izgubil ženo pred osmimi meseci

Ljubljana, 8. september 2021