Skupino za žalujoče mi je omenila hči in dejala, da bi morda lažje našla pravo pot naprej, po vseh izgubah ljubljenih (očeta in brata pred leti, sedaj še moža). Prijavila sem se na srečanje in tako kot skoraj pred vsakimi duhovnimi vajami mi je “skušnjavec” prigovarjal: “zakaj greš …, ti tega nepotrebuješ …, sama boš zmogla …, daleč je …”
Tisoč razlogov, ki sem jih z molitvijo rožnega venca in s petjem slavilnih pesmi po poti v Ljubljano uspešno odgnala in premagala ter še komaj pravočasno prispela do Ignacijevega doma. Tam pa nas je tako prijazno sprejel p. Ivan.
Počasi smo pričeli, drug za drugim, z besedami oživljati naše tako boleče, za nekatere še precej sveže rane in spomine na naše drage, ljubljene.
V skupini smo pred vsakim začetkom v molitvi prosili Svetega Duha, naj napolni naša žalostna srca z Božjo ljubeznijo, mirom in med nami je bilo čutiti veliko iskrenost, sočutje, empatijo, predvsem pa globoko spoštovanje drug do drugega. Le kdo te lahko bolje razume, kot nekdo, ki doživlja enake stiske, strahove, jezo, obup, žalost, osamljenost, …
Hvala vsakemu posebej v skupini za vsako zaupano, vsako izrečeno, slišano in vsako poslušano besedo drug drugega. In seveda hvala voditelju, ki nas je na srečanjih vodil in tudi z gradivom usmerjal po poti naprej, da bomo lažje zmogli upati in zaupati Božjemu načrtu, ki ga je pripravil za nas in naše drage rajne.
… in Večna luč naj jim sveti, naj počivajo in pazijo na nas v Božji navzočnosti, saj se nekoč zopet snidemo v večnosti…
Romana, izgubila svojega moža
Ljubljana, 8. 2. 2022
Foto: Canva