Tudi v današnjem času se pogosto sliši to, kar beremo v Matejevem evangeliju: »Glas se je slišal v Rami, jok in veliko žalovanje. Rahela je jokala za svojimi otroki in se ni hotela potolažiti.« (Mt 2,18) Ob takšni stiski se povsem spontano dvigujejo vprašanja: Kje je Bog? Kje je njegova ljubezen do vsakega človeka? Kakšen Oče je naš Bog, ki to dopušča? Kako skrbi za svoje otroke, če trpijo celo nedolžni otroci? Čemu sploh živeti in vztrajati v dobroti? Zakaj tolikokrat zmaguje zlo? Ali sem si to res zaslužil? Zakaj vse to, če si ti, Bog, usmiljen in odpuščaš?
To je samo nekaj izmed veliko vprašanj. Kaj narediti ob vseh stiskah in bolečinah, ki doživljamo sami, bodisi jih doživljajo naši bližnji ali pa kdorkoli na tem svetu?
Prosimo Svetega Duha, naj nam pomaga razgrniti vsa ta vprašanja ter vpijočo stisko pred Bogom Očetom, pred njegovim Sinom Jezusom, Novorojenim, Križanim in Vstalim, pred Marijo, Božjo Materjo in njenim možem Jožefom. Izrecimo vse to, kar nosimo v sebi. To lahko izrečemo tudi z najmočnejšim glasom v nas. Tako kot Jezus v vrtu Getsemani (Mt 26,36-42) in na križu (Mt 27,46). Tako kot starozavezni molivec v Ps 22. Ko bomo to naredili, ostanimo pred Njim. V Duhu ga glejmo in poslušajmo, čeprav se nam bo zdelo, da molči in ničesar ne odgovori.
Vztrajajmo ob njem, kot je vztrajal Job (Job 16-17.38-42). Verjemimo, da je z nami in da tudi, ko se zdi, da molči (Mt 8,24), govori in nam želi položiti na naše srce tisto, kar najbolj potrebujemo. Verjemimo njegovi obljubi (Mt 7,8). Zaupajmo Svetemu Duhu, ki je v nas in kliče v našem imenu k Očetu, da nas bo spomnil, povedal, razložil in pokazal pot naprej. Da nam bo pokazal pot luči in upanja.
p. Ivan Platovnjak DJ
28. 12. 2020