Apostol Pavel spodbuja, naj se vedno veselimo in neprenehoma molimo! In še dodaja, naj se v vsem zahvaljujemo Bogu, kajti to je Božja volja v Kristusu za nas vse (1 Tes 5,16-18).
Je to sploh mogoče? Ali nismo neiskreni, če se veselimo tudi takrat, ko ne čutimo veselja ali pa smo celo žalostni? Kako naj se zahvaljujemo za nekaj, kar je narobe in nas boli ali pa je celo slabo ali greh?
Če pozorno preberemo, kar pravi Pavel o zahvaljevanju, potem vidimo, da smo spodbujeni, naj se »v vsem« zahvaljujemo. Torej ne za vse, temveč v vsem. To je velika razlika.
Ne spodbuja nas, naj se zahvaljujemo za slabe stvari, temveč tudi v njih. Kajti v vsaki situaciji, tudi v težki ali slabi, se lahko povsem iskreno zahvaljujemo, da nas Bog ni zapustil, da je še vedno z nami. Lahko se zahvaljujemo, da smemo verovati, da bo naredil tisto, kar je za nas in tiste, za katere molimo, najboljše. Prav tako za dar vere in zaupanja vanj ter za upanje, ki nam je dano v njem. Zahvaljujemo se lahko za dar vere, da zlo ne bo imelo zadnje besede, da je Božje usmiljenje večje, kot so naši grehi in grehi drugih. Hvaležni smo lahko, da se Oče ne utrudi iskati svojih otrok in bo naredil vse, da bi bili deležni njegove neskončne ljubezni in polnosti življenja v njem.
Ko se tako zahvaljujemo v vsem, potem se ne bo težko tudi zmeraj veseliti. Pravzaprav bo ta naša hvaležnost, ki bo vedno bolj upravičeno navzoča v nas, sama od sebe rojevala veselje, ki se ne bo nikoli končalo.
Vse to pa bo še toliko bolj možno, če bomo vedno znova molili k Svetemu Duhu, naj nas spominja na vse, kar nam Bog Oče v vsem omogoča, in uči, kako je hvaležnost tista, ki nam pomaga videti vse stvari na pravi način, na Božji, in hoditi po poti veselja, ki nikoli ne mine. (I.P.)