Mama je pred dobrim letom začela uporabljati plenice, ker ni mogla vedno zadržati vode in priti pravi čas na stranišče. Dokler je bil z njo njen mož, jih je imela samo za vsak slučaj, toda redno je hodila vsako uro ali uro in pol na malo potrebo. In on jo je vedno spremljal. Tako je bilo 24 ur na dan, podnevi in ponoči. Čeprav je bil mož vedno slabotnejši, ni mogla razumeti, da je kaj narobe, če gre ponoči z njo. Mama ima namreč tudi težave s starostno demenco in s tem oteženo razumevanje. Ko sem ji rekel, naj se ponoči preprosto polula v plenico in pusti moža spati, me je začudeno gledala. Odgovorila mi je, da ga s tem nič ne utruja. Tako ali tako gre tudi sam na malo potrebo in takrat pač še njo vzame s seboj. In tako je vse v redu. A klicala ga je vse pogosteje. Ni želel ugovarjati in reči, da ne zmore več. Rekel je, da ji bo ustregel, dokler bo mogel.
Če ne postanete kakor otroci
Ko res ni več zmogel, sem mami na različne načine skušal dopovedovati, da ne gre drugače, kot da ponoči uporabi plenico. Toda tega nikakor ni mogla sprejeti. Rekla je: »Ne morem se polulati v plenico. Ti pač tega ne razumeš in ne boš nikoli. Če pa se že, ne morem biti v mokri plenici. Potrebno jo je takoj zamenjati, ker se bom drugače prehladila. Ali bi to rad? Ali želiš, da bi zbolela še bolj? Torej je bolje, da grem vedno na potrebo, ko začutim, ali ne?«
Pozanimal sem se pri tistih, ki so imeli bolne starše, kako so uredili glede uporabe plenic. Nikogar nisem našel, ki bi s tem ne imel težav. Nihče ni mogel svojih staršev prepričati vsaj za nočno uporabo in ne zahtevati, da mora nekdo z njimi vsaj vsaki dve uri na stranišče. Rekli so, da je to pač del nege in da večini pomeni, da jim je s plenico vzeto dostojanstvo. Za bolnike je sramotno, če morajo lulati v plenice. Samo eno gospo sem našel, ki mi je povedala prav nagovorljivo izkušnjo s svojo mamo. »Veš,« je rekla hčerki, »zdaj razumem, kaj pomeni to, kar pravi Jezus, da ne bomo mogli vstopiti v Božje kraljestvo, če ne bomo postali kakor otroci. Zdaj vem, da sem jim končno podobna, saj tudi jaz potrebujem plenice tako kot oni.« In obe sta se iz srca nasmejali. Mami je bila zelo hvaležna, ker je znala tako sprejeti novo situacijo in ji olajšati življenje, še posebej ponoči.
Plenica ne izpolni namena
To njeno izkušnjo sem povedal mami. Malo me je začudeno gledala, nič pa ni rekla. Sama je namreč globoko verna in ni želela reči nič proti. Samo molčala je.
Naslednjič sem ji razlagal, da ni namen plenice, da ostane na njej suha in jo potem suho vržemo v smeti. Njen smisel je v tem, da sprejme vase tekočino, sicer ne uresniči svojega cilja. Tako kot namen steklenice ni, da je vedno prazna, temveč da se napolni in nosi v sebi tekočino. Spet ni nič odgovorila.
Naslednji dan, ko je me je ponoči spet budila, sem ji razlagal, da tega ne bom zmogel dolgo , ker sem potem tako utrujen, da komaj zdržim v službi in ne morem narediti vsega , kar moram. Nekaj bo potrebno spremeniti. Mama ni mogla razumeti, kako je to mogoče, saj je njen mož to toliko let delal in se ni nikoli pritoževal. Rekel sem ji, da jaz pač nisem njen mož in da jaz tega žal ne zmorem. Potem je to sprejela in rekla, da ne bo klicala. Toda zjutraj je bila vsa mokra, ker plenica ni zdržala vse tekočine. To jo je zelo vznemirilo. Težko ji je bilo, ker se je morala povsem preobleči in vse dati v pranje. Očitala mi je, da sem tega jaz kriv, ker je nočem poslušati in slišati.
Pitje pred spanjem
Iskal sem boljše plenice, a jih niso imeli. Kaj naj torej storim? Postal sem pozoren na njeno zauživanje tekočine. Videl sem, da ima večerjo šele ob osmi uri in da takrat še precej pije. In prav tako še ob pol desetih, ko smo jo uredili za spanje. Tako je bila namreč navajena vrsto let ob svojem možu. Prepričana je bila, da je tako prav. Razlagal sem ji, da to ne more biti res. Sam še vedno živim, čeprav po sedmi uri ne pijem več. Prav tako v bolnici dajo bolnikom večerjo že ob šesti uri, pa vseeno živijo in celo ozdravijo. Ni mi čisto verjela, toda sprejela je, da bi imela večerjo ob sedmi uri in da potem ne bo več pila, samo usta si bo zmočila. Plenica je zdržala od devetih zvečer do sedmih zjutraj in ni premočila. Tega je bila zelo vesela, čeprav ji še vedno ni šlo v glavo, da je tako prav.
Da bi sprejela nočno uriniranje v plenico, sem ji za spodbudo obljubil, da bom poskrbel za nekoga, ki bo z njo čez dan šel na stranišče. Toda ponoči naj zdrži od devetih zvečer do sedmih zjutraj. Drugače ne gre. Ni mogoče, da bi vstajal vsaki dve uri. Če mi želi dobro in če je v njej kaj ljubezni do mene, potem naj to sprejme. Gledala me je in molčala.
Postala je mirnejša
Potem je bil dve noči mir. Tretjo noč je spet klicala, da mora iti na stanišče. Šel sem k njej in ji mirno rekel, kako sva se zmenila, da ponoči ne bo klicala. »Veš, če pa je tako težko, ko me tišči in se bojim polulati v plenico. Kaj pa če ne bo zdržala?« Rekel sem ji: »Mama, zaupaj, gotovo bo zdržala. Kar mirno se polulaj vanjo.« »Če pa se ne morem pomočiti v plenico. Ne gre. Kar tišči me in ne gre ven. Ti ne veš, kako je to težko.« »Pa prosi Jezusa, da ti pomaga, da se boš lahko polulala,« sem ji rekel. »Ali lahko kaj takšnega prosim Jezusa?« »Seveda, zakaj pa ne. To je res zate nemogoče, toda skupaj z njim bo mogoče. Verjemi.« »Dobro, pa naj bo po tvoje. Oprosti, da sem te zbudila.« Zjutraj je bilo potem vse v redu.
Čez nekaj dni je spet zjutraj potožila, da se počuti zelo slabo, ker je polulana. Pa sem ji rekel: »Mama, ne reci, da si polulana. Ti namreč nisi polulana, samo plenica je mokra. To pa je tudi njen namen.« »A tako«, je odvrnila, in se nasmehnila.
Tako je počasi sprejela nočno odtekanje v plenico in da tudi, ko ne more spati, ne kliče nikogar. Navadila se je, da ji nihče ne more pomagati takrat kot le Bog in ji da počitek. Ko je počasi sprejela, da je noč včasih daljša ali krajša, da včasih več spi, drugič manj in da ne bo vsega konec, če bo preprosto vztrajala tudi v molku in samoti, skupaj z Bogom, je postala bolj mirna. Tudi drugi ob njej lažje živimo in se večkrat pošalimo s plenicami. Tudi te so čudoviti Božji dar, če jih zmoremo v veri sprejeti in jim dopustiti, da izpolnijo svoje poslanstvo in da nam po njih Bog pokaže svojo pozorno ljubezen.
Ivan Platovnjak DJ
Objavljeno v Božjem okolju 2023