Izkušnje ob oslabelem atu in mami
V začetku avgusta je ata povsem oslabel. Peljali smo ga k zdravniku, da bi videli, če je kaj posebnega narobe ali gre le za oslabelost. Zdravnik ga je poslal v bolnico, kjer so ugotovili veliko pomanjkanje natrija. To je bil glavni vzrok njegove popolne oslabelosti in izgubljenosti – kot da je nastopila močna demenca. Prišlo je tudi do vnetja mehurja in prostate, tako je moral dobiti kateter, ki ga ima tudi še zdaj, po vrnitvi iz bolnice. V bolnici je tretji dan dobil covid, kar je še otežilo njegovo zdravstveno stanje, predvsem okrevanje. K sreči ni bila močna oblika.
V bolnici mu je bilo tako težko, da je skoraj obupal, bal se je, da se nikoli več ne bo vrnil domov Na srečo sem lahko kot duhovnik vsak drugi dan šel k njemu in mu nesel obhajilo, a tudi to sem si moral kar izboriti. Po dvanajstih dneh je prišel nazaj domov še bolj nepokreten in oslabel kot prej. Zdaj je že štirinajst dni doma in počasi okreva. Dnevno sobo smo spremenili v bolniško sobo, kjer sta sedaj skupaj on in mama. Tudi mama je bolna, zato rabita nenehno nekoga ob sebi, saj sama ne moreta nič. Ker sestra tega ne zmore sama, saj ima svojo družino, bolnega moža in kmetijo, poskušam pomagati po svojih močeh.
Atov hrbet, ki je nosil koše
Ko umivam/kopam očeta in mamo in opravljam vso potrebno nego, sem zelo ganjen in počaščen, da mi to sploh dovolita in da mi je darovana moč, da lahko. To je resnično nekaj svetega, Božjega. Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj na ta način s svojimi starši in da jim bom smel tako pokazati svojo ljubezen in hvaležnost za vse, kar sta naredila zame.
Ko sem z njima, se res čas ustavi. Ko mami pomagam iti na malo in veliko potrebo, gre vse počasi. Prav tako pri atu. Ko ju umivam, kopam, urejam, masiram, namažem z različnimi mazili, jima dajem zdravilo, hrano itd., je veliko časa, da se lahko prepustim kontemplaciji, kaj Bog Stvarnik in Oče sedaj dela v njima in po meni. Večkrat se mi zgodi, da ko umivam atov hrbet, ki je pogosto boleč, saj ves dan leži na hrbtu, mi spomini gredo v čas, ko je pogosto na njem nosil koše. Prav tako ob nogah, kaj vse so nosile in kje vse so hodile. Pa roke itd. Ko umivam noge, mi večkrat pride pred oči prizor, kako je Jezus umival noge svojim apostolom. Včasih se mi zgodi, da zaznavam, kako pravzaprav sedaj v očetu in mami strežem Kristusu, ki pravi: Bil sem bolan, pa ste prišli k meni. Kar ste storili kateremu najmanjšemu bratu, ste meni storili. Ganjen sem in hvaležen, da smem biti deležen te milosti in ga častiti in mu izkazati svojo ljubezen tudi na ta način.
Seveda ni vedno enostavno in sem pogosto zvečer tudi precej utrujen. Bogu hvala, da je sestra vedno pripravljena, da vskoči, ko ne morem in da si med seboj pomagava pri skrbi zanju. Tudi nečaki in nečakinje radi vskočijo in pomagajo.
Zeta je prosil za odpuščanje
Zelo sem hvaležen troedinemu Bogu, da jima lahko pomagam in da sta pripravljena počasi sprejemati svojo nemoč kot del svojega življenja, ki ima tudi svojo vrednost. Lepo je videti, kako počasi duhovno zorita. Še posebej me preseneča oče. Ko sem mu v bolnici drugi dan dal obhajilo, je prosil še za bolniško maziljenje. Ko sva končala, me je pogledal s svojimi globokimi očmi in mi rekel: »No, zdaj sem pripravljen za nebesa.« Prosil me je za odpuščanje in da naj tudi domačim rečem, naj vse odpustijo, kar je storil narobe, in da jim tudi on sam vse odpušča. Tudi sam sem ga prosil za odpuščanje. S solzami ganjenosti in hvaležnosti sva se objela in poslovila. Ko je prišel domov, je prinesel s seboj mir in vdano sprejemanje svoje nemoči, čeprav večkrat pojamra (ojej ojej) in se sprašuje, kaj bo iz vsega tega.
Pred dnevi mi je rekel: »Ne vem, ali se mi je sanjalo ali kaj, toda v meni ostaja naročilo, naj nikogar ne sodimo.« Vprašal sem ga, kaj to zanj pomeni. Pa mi je odgovoril: »Nikogar ne smemo soditi. Mi nismo sodniki. Edini sodnik je Bog.« Prosil je, da je prišel k njemu hčerin mož, njegov zet, ki ga je vseskozi kar težko sprejemal, ker je zelo drugačen kot on in ker ni zmogel vse narediti tako, kot je on pričakoval in bi bilo po njegovem treba. Kljub temu mu je vedno pri vsem pomagal, večkrat pa je godrnjal v sebi in mu tudi kdaj kaj bolj grobo povedal. Vpričo svoje žene ga je prosil, da mu odpusti za vse, kar mu je slabega rekel in mislil o njem. Njegov obraz tako postaja vedno bolj spokojen in predan. Lepo ga je gledati in kontemplirati. Prav tako tudi mamim, ki tudi počasi sprejema, da ne bo nikoli več zdrava, čeprav pri vsaki maši prosi, da bi ozdravela, da bi lahko sama hodila in delala.
Težka odločitev za dom
Do zdaj nikakor nista mogla sprejeti, da bi šla kdaj v kakšen dom za ostarele. Toda postopoma, ko sta videla, da moja sestra ne bo mogla sama skrbeti zanje, sta sprejela, da bosta šla v dom. K tej odločitvi jima je pripomoglo tudi to, ker sem jima rekel, da bosta lahko tam redno pri sveti maši, kar jima zelo veliko pomeni. Prav tako pa tudi moja obljuba, da ju bom redno obiskoval, če bo le mogoče, vsak dan, saj bom blizu in bo lažje zame. Bogu hvala, da so v domu pripravljeni sprejeti moje starše in bosta tako šla tja že jeseni. Tam bom lahko z njima ne toliko kot negovalec, temveč še bolj kot poslušalec in spremljevalec ter spodbujevalec k ustvarjalnemu preživljanju časa pri njih. Morda pa bom tudi občasni negovalec, saj sem jima obljubil, da jima bom nudil tudi nego, če bo potrebno in ne bodo zmogli za vse poskrbeti v domu.
Ko sem pred nekaj večeri mami zamenjal plenico, mi je rekla, da mi gre zelo dobro od rok. Nasmehnil sem se ji in odvrnil, da bi morda bilo dobro, da se zaposlim kot negovalec. Oba sva se iz srca nasmejala.
Večerni blagoslov
Moj oče je poznal veliko pravljic in jih je tudi rad pripovedoval, če je le imel čas ali pa dobrega poslušalca. Ko je prišel iz bolnice, se ni mogel več spomniti nobene. Ko sem ga spodbudil, da bi katero povedal, se je žalosten nasmehnil in rekel, da so vse pobegnile in da je njegova glava povsem prazna. Sedaj se mu počasi vračajo in vsak dan mi želi kakšno povedati. Žal se mu večkrat zaplete in ne more priti do konca. Toda verjamem, da se mu bodo počasi vrnile in da bo še lahko razveseljeval z njimi tiste, ki mu bodo prisluhnili.
Posebej lepo je zvečer. Ko ju uredim za spanje, se objamem z vsakim od njiju in ju poljubim. Ona dva me blagoslovita in mi zaželita lahko noč. Njuna obraza žarita v hvaležnost in radosti, da smo lahko skupaj. Ta njuna gesta me globoko gane in čutim obilen Božji blagoslov ob koncu dneva.
Sin
Objavljeno v Božjem okolju 2022