Uvod
Knjižica Duhovnih vaj sv. Ignacija Lojolskega, ki jo je leta 1548 potrdil papež Pavel III., je zbirka krščanskih meditacij, kontemplacij in drugih molitvenih vaj, ki omogočajo človeku, da se zave in odpre navzočnosti troedinega Boga in njegovemu delovanju v svojem življenju ter se svobodno in zavestno odloči živeti z njim v skladu z njegovim načrtom zanj in za ves svet.
Nastale so postopoma, ko je Ignacij postal pozoren na to, kako ga je Bog kot potrpežljiv učitelj vodil po poti duhovnega zorenja. Ker so mu pomagale in ga odpirale tudi za globoka mistična izkustva, se mu je zdelo prav, da jih podeli še z drugimi.
Duhovne vaje so razdeljene na štiri dele, imenovane “tedni”. To so pravzaprav koraki na poti udejanjanja duhovne svobode in sodelovanja z Božjim delovanjem v svetu.
Celotna knjižica je podobna priročniku in je v pomoč predvsem tistim, ki spremljajo in vodijo ljudi skozi ta dinamični proces duhovnega zorenja. Kdor še ni osebno izkusil celotnih duhovnih vaj, bo težko razumel različne napotke in vaje. Počutil se bo podobno, kot če bi vzel v roke kuharsko knjigo z recepti, ki je napisana za izkušene kuharje. Ne bi mu bila v veliko pomoč. Morda bi si mislil, da je celo slaba. Tako so bili tudi mnogi razočarani nad to knjižico, ko so jo brali kot kakšno drugo duhovno knjigo.
Izbrane Ignacijeve misli in napotki iz njegove knjižice Duhovnih vaj pa so morda lažje razumljivi in navdihujoči za vsakega, ki želi razviti svojo pozornost, odprtost in odzivnost na troedinega Boga in dobiti vsaj malo okusa o tem, kar želijo omogočiti ignacijanske duhovne vaje. Za nekatere bo to prvi stik z Ignacijem in njegovimi duhovnimi vajami. Za tiste, ki pa so jih že bili deležni, celotnih ali pa katerih izmed njihovih različnih oblik, pa priložnost, da bodo lahko osvežili svoja duhovna izkustva in se duhovno poglobili.
Ignacijeve misli po temah
Navzočnost in delovanje troedinega Boga
Bog, naš Gospod, je v vseh stvareh s svojim bistvom, svojo navzočnostjo in močjo. (Dv 39)
Stvarnik želi neposredno delovati z ustvarjenim bitjem in ustvarjeno bitje s svojim Stvarnikom in Gospodom. (Dv 15)
Samo Bog, naš Gospod, lahko da duši tolažbo brez predhodnega vzroka. Za Stvarnika je namreč značilno, da stopa v dušo in iz nje, jo vzgiba in vso pritegne v ljubezen svojega Božjega veličastva. (Dv 330)
Molitev
Ko gledam Kristusa, pribitega na križ, mu povem, kar mi srce narekuje. (Dv 53)
Pogovarjam se s Kristusom, kakor se prijatelj pogovarja s prijateljem. (Dv 54)
Zahvaljujmo se Bogu, našemu Gospodu, za prejete dobrote. (Dv 43)
Prosim Boga, našega Gospoda, kar bi rad in si želim. (Dv 48)
Prosim za vedno večjo in silno žalost in solze nad svojimi grehi. (Dv 55)
Človeka ne nasiti in ne zadovolji obilnost znanja, temveč notranje čutenje in okušanje stvari. (Dv 2)
Pred meditacijo ali kontemplacijo povzdignem svojega duha in pomislim, kako me Bog, naš Gospod, gleda itd., ter napravim kretnjo spoštovanja ali ponižnosti. (Dv 75)
Ob vsakem vdihu ali izdihu v duhu molimo, tako da izgovarjamo le eno besedo očenaša ali katere druge molitve, ki jo molimo; tako da izgovarjamo le po eno besedo od enega diha do drugega in smo pozorni predvsem na pomen te besede ali na osebo, h kateri molimo. (Dv 258)
Kontemplacija
Kdor je vztrajen v kontemplaciji, je bolj kakor drugi vajen gledati, meditirati in kontemplirati Boga, našega Gospoda, ki je v vseh stvareh s svojim bistvom, svojo navzočnostjo in močjo. (Dv 39)
Prosim za notranje spoznanje Gospoda, ki se je zame učlovečil, da bi ga bolj ljubil in hodil za njim. (Dv 104)
Gledam službo tolažnika, ki jo opravlja vstali Kristus, naš Gospod, in jo primerjam s tem, kako se navadno prijatelji tolažijo med seboj. (Dv 224)
Uživam svetlobo in prijetnosti letnih časov, saj mi to lahko pomaga radovati se v svojem Stvarniku in Odrešeniku. (Dv 229)
Spominjam se in mislim na stvari, ki vzbujajo ugodje, radost in duhovno veselje. (Dv 229)
Opazujem, kako Bog prebiva v stvareh: prvinam daje bivanje, rastlinam življenje, živalim čutenje, ljudem umevanje. (Dv 235)
Opazujem, kako Bog prebiva v meni, ko mi daje, da sem, da živim, čutim in spoznavam; dela me za svoje svetišče, saj sem ustvarjen po vzoru in podobi njegovega Božjega veličastva. (Dv 235)
Premislim, kako si Bog prizadeva in se trudi zame v vseh ustvarjenih rečeh na zemlji. (Dv 236)
Gledam, kako vse dobrine in vsi darovi prihajajo od zgoraj: kakor tudi moja omejena moč od najvišje in brezmejne moči od zgoraj. Podobno pravičnost, dobrota, vdanost, usmiljenje itd.: kakor žarki iz sonca in voda iz izvira. (Dv 237)
Če kdo v kontemplaciji očenaša v eni ali dveh besedah najde bogato snov za razmišljanje, okušanje in tolažbo, naj ne bo zaskrbljen, če ne gre naprej, tudi če mine ura v tem, kar je našel. Ko je minila, naj izmoli ostali del očenaša kot po navadi. (Dv 254)
Če se je kdo celo uro pomudil pri eni ali dveh besedah očenaša, naj drugi dan, ko bo hotel nadaljevati molitev, izmoli omenjeno besedo ali tisti dve besedi kot po navadi, ter pri besedi, ki neposredno sledi, začne premišljevati. (Dv 255)
Smisel življenja
Človek je ustvarjen, da slavi in časti Boga, našega Gospoda, in mu služi ter tako reši svojo dušo. (Dv 23)
Namen duhovnih vaj je, da človek premaga sam sebe in uredi svoje življenje, ne da bi se odločal po kakršnem koli neurejenem nagnjenju. (Dv 21)
Popoln človek je zaradi vztrajne kontemplacije in umskega razsvetljenja bolj kakor drugi vajen gledati, meditirati in kontemplirati Boga, našega Gospoda, ki je v vseh stvareh s svojim bistvom, svojo navzočnostjo in močjo. (Dv 39)
Odnos do drugih
Če nekoga tarejo potrtost in skušnjave, ne bodi do njega trd in grob, temveč prijazen in blag. (Dv 7)
Vsak dober kristjan naj bo prej pripravljen trditev svojega bližnjega opravičiti kakor pa obsoditi. (Dv 22)
Ne govori prazne besede, kakršna je tedaj, ko ne koristi ne tebi ne drugemu, ali sploh ni bila v ta namen izgovorjena. (Dv 40)
Ni prazna beseda, če govorimo o koristnih rečeh ali z namenom, da bi beseda koristila naši ali bližnjega duši, telesu ali časnim dobrinam. (Dv 40)
Odnos do stvari
Vse na zemlji je ustvarjeno za človeka, da mu pomaga doseči cilj, za katerega je ustvarjen. (Dv 23)
Človek naj vse stvari uporablja toliko, kolikor mu pomagajo k njegovemu cilju, in jih toliko opušča, kolikor ga pri tem ovirajo. (Dv 23)
Nujno je, da postanemo uravnovešeni do vsega ustvarjenega in da želimo in izbiramo samo to, kar nas bolj vodi k cilju, za katerega smo ustvarjeni. (Dv 23)
Človek naj bo gospodar nad samim seboj tako glede načina, kako jé, kakor glede količine, ki jo jemlje. (Dv 216)
Da odpravimo vsako neurejenost glede količine hrane, zelo pomaga, če po obedu ali pa ko ne čutimo želje po jedi, določimo za naslednji obrok količino, ki je za nas primerna, in se tega držimo. (Dv 217)
Navodila za vsak dan
Takoj ko človek vstane, naj sklene, da se bo posebno skrbno varoval greha ali napake, v kateri se želi popraviti in poboljšati. (Dv 24)
Ko se zbudim, se ne bom prepustil tem ali onim mislim, temveč bom pozornost takoj obrnil na Boga. (Dv 74)
Prosim Boga, našega Gospoda, za milost, da bi bili vsi moji nameni, dejavnosti in opravila usmerjeni samo v službo in slavo Božjega veličastva. (Dv 46)
Prosim notranjega spoznanja tolikih prejetih dobrot, da bi v polnem prepoznanju mogel v vsem ljubiti Božje veličastvo in mu služiti. (Dv 233)
Ljubezen se mora uveljaviti bolj v dejanjih kot pa v besedah. (Dv 230)
Ljubezen je v medsebojnem podarjanju obeh, se pravi: kdor ljubi, daje in deli tistemu, ki ga ljubi, kar ima; in prav tako ljubljeni ljubitelju. (Dv 231)
Ne prisegaj ne pri Stvarniku ne pri stvareh, razen po resnici, potrebi in s spoštovanjem. (Dv 38)
Isti Duh in naš Gospod, ki je dal deset zapovedi, vodi in upravlja našo sveto mater Cerkev. (Dv 365)
Razločevanje, izbira, odločitev
Kaj sem storil za Kristusa, kaj delam zanj in kaj naj bi storil? (Dv 53)
Ljubezen, ki me nagiba in mi omogoči, da izberem določeno stvar, mora prihajati od zgoraj, iz Božje ljubezni. (Dv 184)
Zamislim si, da je zdajle moja smrtna ura; kakršnega pravila in merila bi si želel držati tedaj, se ga bom držal pri sedanji izbiri in se po njem ravnal. (Dv 185)
Vzemi, Gospod, in sprejmi vso mojo svobodo, moj spomin, moj razum in vso mojo voljo, kar koli imam ali premorem. Ti si mi to dal, tebi, Gospod, to vračam. Vse je tvoje, razpolagaj z vsem popolnoma po svoji volji. Daj mi svojo ljubezen in milost, to mi zadošča. (Dv 234)
Duhovna tolažba
Duhovna tolažba je, ko se v duši porodi neki notranji vzgib, pri katerem duša vzplamti v ljubezni do svojega Stvarnika in Gospoda. (Dv 316)
Duhovna tolažba je vsako povečanje upanja, vere in ljubezni, in vsako notranje veselje, ki dušo umirja in ji daje počitek v njenem Stvarniku in Gospodu. (Dv 316)
Duhovna potrtost
Duhovna potrtost je vsaka otemnelost duše in zmedenost v njej ter vznemirjenost zaradi raznih motenj in skušnjav, ki jo nagibajo k nezaupanju. (Dv 317)
Duhovna potrtost je, ko ni upanja ne ljubezni in se duša čuti vsa lena, mlačna, žalostna in kakor ločena od svojega Stvarnika in Gospoda. (Dv 317)
Ravnanje v tolažbi in potrtosti
Kakor je tolažba nasprotna potrtosti, so prav tako tudi misli, ki izvirajo iz tolažbe, nasprotne mislim, ki izvirajo iz potrtosti. (Dv 317)
V času potrtosti ne smemo nikoli ničesar spreminjati, temveč se čvrsto in stanovitno držati sklepov in odločitev iz dneva pred to potrtostjo ali iz prejšnje tolažbe. (Dv 318)
Kakor nas ob času tolažbe vodi in nam svetuje bolj dobri duh, tako nas v času potrtosti podpihuje hudi duh, a z njegovimi nasveti ne moremo ubrati poti pravilne presoje. (Dv 318)
V času potrtosti zelo pomaga, če se z vso močjo obrnemo zoper potrtost samo, tako da na primer bolj vztrajno molimo, meditiramo, delamo eksamen in več primerne pokore. (Dv 319)
Kogar tare potrtost, naj si prizadeva, da bo vztrajal v potrpežljivosti, ki je protiutež mučnemu nadlegovanju, ki prihaja nadenj. (Dv 321)
Kdor je v potrtosti, naj pomisli, da veliko zmore z milostjo, ki zadostuje, da se upre vsem sovražnikom, ko zajema moči v svojem Stvarniku in Gospodu. (Dv 324)
Za hudega duha je značilno, da se dela angela luči, da vstopa s pobožno dušo, a izstopa tak, kot je. (Dv 332)
Duhovni boj, skušnjave
Sovražnik človeške narave si zelo prizadeva, da bi skrajšali uro kontemplacije, meditacije ali molitve. (Dv 12)
Ko mi pride grešna misel in se ji uprem, a se znova in znova vrača, se ji upiram, dokler je ne premagam. (Dv 33)
Zelo moramo biti pozorni na razplet misli; če so začetek, sredina in konec povsem dobri in merijo na nekaj čisto dobrega, je to znamenje dobrega duha. Toda če se razvoj misli, ki se zbujajo, sprevrže v nekaj slabega ali kar raztresa duha ali kar je manj dobro od tistega, kar je duša prej sklenila storiti; ali če dušo to slabi, vznemirja in moti, ko ji jemlje mir, notranji molk in zbranost, je to jasno znamenje, da prihajajo te misli od hudega duha, sovražnika našega napredka in večnega zveličanja. (Dv 333)
Pri tistih, ki napredujejo od dobrega k boljšemu, se dobri angel dotika duše prijetno, rahlo in nežno. Hudi angel se je dotika grobo, bučno in nemirno. (Dv 335)
Človek, ki želi napredovati v duhovnem življenju, mora vedno ravnati nasprotno kot ravna skušnjavec. (Dv 350)
Literatura:
Ignacij Lojolski. 1991. Duhovne vaje. Prevod: Jože Roblek. Ljubljana: Župnijski urad Ljubljana–Dravlje.
Pripravil p. Ivan Platovnjak DJ
Julij 2023