Dober dan, žalost,/ moja tiha spremljevalka,/ ki se me leta dolgo držiš./ Nevidno hodiš ob meni/ in mi preprečuješ, da živim.
Stalno se vrtim v krogu./ V mislih se vračam v spomine nazaj,/ k tistim, ki sem jih izgubila,/ ki jih je mrzel veter odnesel stran.
Ob meni si, ko se prebujam,/ z menoj si, hočem, ali nočem ves dan./ Ko ležem k počitku, spet nisem sama,/ saj si ti z menoj noč in dan.
Leta dolgo sem pred tabo bežala,/ delala sem se, da te ne poznam,/ da med čustvi nisi dovolj dobra, dovolj zala,/ da si sopotnica, ki jo raje odženem stran.
Kaj vse sem naredila,/ da bi prekrila svojo bolečino in bol!/ V mraz, veter, vihar, ogenj,/ v puščavo sem se spremenila,/ vse le zato, da te odženem proč.
A ti si pri meni ostala,/ vsa tiha, da te nisem zaznala./ Zdaj sva spet skupaj/ in bi te rada bolje spoznala.
Kaj mi razkrivaš?/ Kaj mi prinašaš in govoriš?/ Kaj naj te vprašam, preden izgineš,/ se razblineš v luč in sijaj.
V Božji milosti sem prejela sporočilo,/ da se to zgodi s teboj,/ ko si vsa sprejeta, tiho objeta./ Takrat se spreminjaš in rasteš,/ kot drobno seme,/ ki nič ne obeta,/ a se iz njega roža razcveta.
Dober dan, žalost,/ moja tiha spremljevalka./ Dajem ti roko, da pojdeva v svet,/ dokler to seme, ne spremeni se v cvet. (Jolanda, žaluje za svojo mamo)
SVETE SOLZE
Tudi ti, moj bralec,/ si boš nekega dne zaželel,/ da se bo vsa žalost,/ ujeta v tvojem telesu,/ spremenila v solze.
Na oblačen dan/ bo iz tebe deževalo./ Tvoje solze bodo prebudile novo življenje,/ umile tvoj pogled za radost in veselje. (Jolanda, žaluje za svojo mamo)