Mnogi pravijo, da je vse odvisno od naše volje. Če hočemo, bomo naredili. Gotovo je veliko odvisno od tega, toda ne vse. To sam izkušam vsako jutro, ko se bolj ali manj z veseljem odpravljam na hojo s tekom. Res, brez odločitve, da grem ven in začnem, ne bi šlo. Če bi poslušal samo svoja občutja, bi večkrat opustil. Tudi med hojo se vedno ne počutim dobro. Občasno imam občutek, da zapravljam čas, saj bi lahko v tem času kaj pametnega naredil ali pa molil v kapeli pred Najsvetejšim … Ko znova uspem prehoditi/preteči zastavljeno pot (5,5 km), se na koncu iz vsega srca zahvalim Bogu: »Uspelo nama je. Hvala Ti, o Bog.« To izrečem v globokem zavedanju, da sem to zmogel, ker mi je znova podaril zmožnost gibanja in sodelovanja s tem, kar polaga v moje telo in me vabi, da ga slavim tudi tako, da omogočim telesu to, kar potrebuje, da bi lažje služilo poslanstvu, ki ga ima po njem, svojem Stvarniku. In podobno smem upravičeno izreči Bogu zahvalo na koncu vsega, kar mi uspe narediti preko dneva.
Ivan Platovnjak DJ, UL TEOF, Ignacijev dom duhovnosti
Torun, 27. 7. 2021