1. Umiritev in uvodna molitev
Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen kot je Nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:
Domačine so pri pogledu na Jezusa vodili neprijetni občutki, dosedanje znanje. Če bi dopustili, da ga slišijo, da stopijo v odnos z njim, bi lahko zaznali, da so se neprijetni občutki pojavili, da jim povejo nekaj o njih samih, ne o Jezusu, da jih samo znanje ni dovolj, saj jih ustavi, zafiksira v njihove predstave. Jezus pa je prišel drugačen, ne več samo tesarjev sin, prišel je, da govori o Očetovi ljubezni, ne o sebi. Če stopimo z Gospodom v odnos, lahko situacije vidimo z novim, odrešenim pogledom. Gospod, vodi me, prosim, da se soočim z neprijetnimi občutki, preko katerih mi daješ energijo, da se soočim s seboj v ljubezni, ki mi jo daješ ti, Bog Ljubezni.
Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Začnem počasi prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.
2. Branje − poslušanje: Evangelij po Marku 6,1-6
1 Šel je od tam in prišel v svoj domači kraj. Spremljali so ga njegovi učenci. 2 Ko je prišla sobota, je začel učiti v shodnici. Mnogi, ki so ga poslušali, so začudeni govorili: »Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? In kakšna mogočna dela se godijo po njegovih rokah! 3 Ali ni to tisti tesar, sin Marije in brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Mar njegove sestre niso tu, pri nas?« In spotikali so se nad njim. 4 Jezus pa jim je govoril: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.« 5 In ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela, samo na nekaj bolnikov je položil roke in jih ozdravil. 6 In čudil se je njihovi neveri. Obhodil je vasi v okolici in učil.
3. Meditacija – premišljevanje
O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:
− Kako lahko človeka slišim onkraj besed in predstav, ki jih imam o njem? Kaj mi želi sporočiti?
− Poskušam se spomniti kakega trenutka v prejšnjih dneh, ko se je v meni pojavil kak neprijeten občutek – jeza, razočaranje, žalost, strah, negotovost, zmeda, sovražnost, prezir, zavist, izgubljenost ipd. Kaj mi je ta občutek poskušal povedati o meni? Kaj mi je Bog poskušal sporočiti preko tega občutka?
− Če grem s Kristusom v eno neprijetno situacijo, kakšen okus bi lahko ta situacija dobila?
4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, drugače pa grem naprej v osebno molitev
Kot je bilo običajno za vse Jude, je tudi Jezus šel vsako soboto v sinagogo. Med njihovim bogoslužjem je bral eno izmed poglavij Svetega pisma, nato ga je razložil. Toda Nazarečanom njegove besede niso bile všeč. Čudili so se, od kod mu to, kar je učil. Poznali so ga namreč že od rojstva, prepričani, da ga povsem poznajo. Niso zmogli sprejeti Božje skrivnosti, ki je bila v njem Bil je običajen človek, a so mislili, da bi moral biti drugačen od njih, da bi lahko govoril o Bogu.
Jezus je imel torej težave s svojimi sorodniki in domačini. Najstrožji kritiki so najpogosteje ljudje, ki so nam blizu, člani družine, sorodniki, sosed ali sodelavec. Podobno je doživljal tudi Jezus, ko se je vrnil v domače mesto, kjer je bil znan samo kot tesarjev sin, zato so dvomili, da bi njegova modrost prihajala od Boga. Ljudje, ki naj bi prvi z veseljem sprejeli dobro novico, so imeli največje težave.
Ko jih je osupnil z očitkom, da noben prerok ali Božji služabnik ni sprejet med svojim ljudstvom, so bili še bolj užaljeni. Povsem so se zaprli pred njim in niso hoteli poslušati njegovega nauka, zato so še manj razumeli to, kar jim je želel povedati. Poslušali so le sebe in svoje neprijetne občutke, ki so se jim prebujali ob njem. Ker niso verovati vanj in ga sprejeli takšnega, kot je bil, ni mogel narediti nobenega mogočnega dela med njimi.
Jezus se je čudil, a jih ni obsodil. Ni jih želel na silo prepričati, da ima prav. Odšel je in učil drugje. Spoštoval je njihovo svobodo. Vedel je, da nihče ne more biti z vsem srcem in močjo njegov učenec, če ne sprejme njega in njegovega učenja povsem svoboden. Le svoboda omogoča pravo ljubezen in življenje iz vere.
Izraz »Jezusovi bratje in sestre« povzroča polemike med katoličani in protestanti. Na podlagi tega besedila in še drugih protestanti pravijo, da je imel Jezus več bratov in sester, katoličani pa, da Marija ni imela drugih otrok. Kaj naj si mislimo o vsem tem? V prvi vrsti sta stališči katoličanov in protestantov utemeljeni na Svetem pismu in tradicijah. Zaradi tega ni primerno razpravljati o tem samo na podlagi razuma. To je vprašanje globokih verskih prepričanj in čutenj obojih. Argument, ki temelji le na razumu, ne more spremeniti prepričanja srca! Nasprotno, druge vznemirja in jih vodi proč.
Tudi če se ne strinjam z mnenjem drugega, nas Jezus vabi, da ga vedno spoštujemo! Tako katoličane kot protestante bi, namesto da toliko razpravljajo o pravem razumevanju besedil, bolj povezalo prizadevanje za življenje, ki izvira iz Boga, in proti vsemu, kar ga uničuje. Pomemben je trud, da bi živeli kot bratje in sestre, kakor nas spodbuja papež Frančišek v svoji zadnji encikliki Vsi smo bratje.
Imejmo vedno pred očmi Jezusove besede: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.« (Jn 10,10) »Da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal.« (Jn 17,21) »Kdor ni proti nam, je za nas.« (Mr 9,40)
5. Osebna molitev
V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Ga slavim, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …
6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom
Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …
7. Delovanje
Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …
8. Zaključna molitev
Zaključim lahko samo s Slava Očetu ali pa s svojimi besedami ali s predlaganimi:
Kristus, ti si šel v vsako situacijo z Očetom in v njem. Nisi skrbel za to, kako se bodo odzvali ljudje, nisi jih prepričeval. Vedel si, da se odnos ljubezni lahko rodi samo v svobodi. Odpovedal si se sebi in dopustil, da ti je Oče dajal nov pogled, pogled, kjer je v središču on in vajin odnos. Hvala ti za ta zgled in za pot, ki si mi jo pokazal. V tebi se lahko umiri moje srce, moj Prijatelj, Varuh in Vodnik.
9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:
Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?
Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu so mene in drugih ter o mojem do njega in drugih?
Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?
Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa do Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.
Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak.