»Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.« (Lk 21,33). Kako opogumljajoče! Kako tolažeče! Njegove besed o Očetovi zastonjski ljubezni do nas in o njegovem kraljestvu med nami ostanejo večno. Njegove obljube, da bo ostal vedno z nami in da imamo po njem vse, kar ima on po Očetu, ostajajo večno.
Prosimo Svetega Duha, ki nam ga je dal Jezus Kristus, da nas vedno znova spomni na njegove besede. Naj nas uči gledati in videti, poslušati in slišati ter razumeti vse na njegov način. Tako bo naš pogled na sebe, druge, Boga, Cerkev, stvarstvo, vsakodnevne dogodke, politiko, današnje stanje … počasi postajal podoben Njegovemu. V nas bo vedno bolj navzoče upanje in zaupanje Očetu, ki je bilo v Njem tudi v najtežjih trenutkih njegovega življenja. (I.P.)
