Na veliki četrtek smo brali poročilo, kako je Jezus umival noge svojim učencem (Jn 13,1-15). Ta prizor me zadnje čase vedno bolj nagovarja. Zakaj? Jezus je s tem zelo nazorno pokazal, da je prišel med nas kot tisti, ki nam želi služiti. Iskal je neverjetne načine, da bi nam pokazal, kako smo mu dragoceni. Da bi se tega še bolj zavedali, je pri zadnji večerji šel do vsakega učenca in mu umil noge. Kaj takšnega ni v tistem času naredil nobeden Jud drugemu Judu. Judovski gospodar ni smel ukazati svojemu služabniku, ki je bil Jud, da mu mora umiti noge. Jezus pa je kot Božji Sin, kot pravi Bog sam svobodno pristopil do vsakega učenca in mu umil noge. Na koncu jih je spodbudil, da naj to delajo tudi drug drugemu. To naj bi njih in nas spominjalo nanj, na njegovo ljubezen, ki se ne ustavi pred ničemer, temveč vedno znova išče poti, da drugemu naredi dobro, da da drugemu čutiti, da je dragocen in ljubljen. Po tem naj bi namreč drugi spoznali, da smo njegovi učenci, ko se ljubimo med seboj, kakor nas on ljubi, tj. da si tudi med seboj »umivamo noge«, delamo drug drugemu tudi tisto, kar se zdi, da je preveč poniževalno.
Papež Frančišek je leta 2017 noge umil 12 ljudem, med njimi trem ženskam, muslimanu, in dvema moškima, ki sta bila obsojena na dosmrtno ječo. Poudaril je, da je Jezus želel postaviti zgled za vse kristjane. Jezus namreč pravi: »Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil.« (Jn 13,14-15)
Ob tem prizoru umivanja nog sta mi pred očmi moja mama in ate. Kadarkoli pridem domov, ju vidim, kako sta z veseljem drug ob drugem. Zaradi starosti, bolezni in onemoglosti se mama po zajtrku, kosilu in večerji uleže. Ate sede k njej in ji masira noge, da bi jih na ta način ogrel, saj jo vedno zebe, in ji tudi olajšal bolečine. Vedno znova me gane, da ji želi ate pomagati, čeprav vem, da v glavi vedno nosi na desetine opravkov, ki bi jih rad naredil, pa izbere tisto, ki dobro dene njegovi ženi.
In vidva draga zakonca? Kako se vidva počutita ob tem? Imata tudi vidva kakšno podobno izkušnjo drug z drugim ali pa mogoče tudi to isto gesto, s katero vam sozakonec pokaže, koliko mu pomenite? Ali pa je to doživeto med vama na takšen način, da bi se ob tem najraje razjokali?
Se vama ne zdi, da bi vaju lahko prav takšne geste še globje povezale?
Poizkusita. Ljubezen je iznajdljiva.
Vsak čas je čas velikih možnosti, ko se lahko še globlje udejanji med vama resnična ljubezen, ki služi, ki išče dobro za drugega. Skupaj s križanim in vstalim Jezusom Kristusom bosta lahko vstala iz vsakršnega »groba«, ki se bo morda zgodil v vajinem odnosu. Zmogla bosta uresničiti vse, kar je vpisano v globino vajinih src in si oba srčno želita že od prvih dni vajine ljubezni.
p. Ivan Platovnjak DJ
April 2020