Pristno duhovno življenje omogoča človeku, da postane vedno bolj človek v polnosti, zmožen graditi bratske in sestrske odnose ter skrbeti za skupen dom in skupno dobro. Takšna duhovnost počlovečuje posameznega človeka kot tudi celotno človeško skupnost. Kristjani živimo to duhovnost v moči Svetega Duha, ki je dar Boga Očeta in Jezusa Kristusa in ga še posebej prejmemo po zakramentu krsta in birme. Vsak kristjan nosi v sebi Svetega Duha, ki ga kliče, vabi in spodbuja, da bi se povsem prepustil Božji ljubezni, ki jo izliva v njegovo srce (Rim 5,5), in jo zaživel na način, ki je v skladu s tem, kar je v svojem bistvu in kar je njegova najgloblja želja.
Zakonsko življenje je odgovor na Božji klic
Kdor si torej želi poročiti se, pravzaprav odgovarja na vzgib in klic Svetega Duha, na Božjo voljo in Božji načrt odrešenja zanj. Nihče naj bi si ne izbral zakonskega življenja zaradi sebe in iskanja koristi zase, temveč zaradi poslušnosti Duhu in želji udejanjiti njegovo ljubezen in spoštovanje. S to izbiro se kristjan odloči, da bo živel »za Gospoda« (Rim 14,8) in skupaj z njim za zakonca, tako da mu bo služil, tj. želel, mislil, se odločal, govoril in delal tisto, kar je dobro in lepo zanj. Tako bo udejanjal duhovnost darujoče se in služeče ljubezni in gradil Božje kraljestvo ljubezni, miru, veselja in pravičnosti znotraj zakonskega in družinskega življenja ter v okolju, kjer bosta skupaj živela in delovala.
V tem smislu je zakonsko življenje odgovor na Božji klic in izraz poslušnosti Bogu. Izbira življenja v zakramentu zakona daje zakoncema gotovost, da bosta zmogla skupaj živeti zakonske obljube, saj bo on dam njuna moč. Po zakramentu zakona se bo troedini Boga zavezal, da ju ne bo nikoli pustil sama v njuni človeški slabotnosti in omejenosti. To zavedanje je še posebej pomembno v času prečiščevanj, ki mora priti prej ali slej v zakonskem odnosu, kajti le tako se bosta lahko odrešila ujetosti v svoj prav in vzorce, ki jima onemogočajo, da bi lahko postala to, kar sta po Božjem načrtu. Če vesta, da sta skupaj zaradi poslušnosti Duhu Kristusa in Očeta, bosta zmogla vedno vztrajati v trajnem vzajemnem odnosu in doseči tisto, k čemur sta poklicana – polnost življenja.
Osebno molitveno premišljevanje ob zakonski obljubi
Zakonska obljuba je v središču obhajanja oz. medsebojne podelitve zakramenta zakona:
»Jaz … sprejmem tebe … za svojo ženo (moža) in obljubim, da ti bom ostal(a) zvest(a) v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil(a) in spoštoval(a) vse dni svojega življenja.«
Ta obljuba je lahko vsebina molitvenega premišljevanja tako za tiste, ki se odločajo za zakonsko življenje, kot tiste ki so poročeni. Lahko jo moli vsak zase, lahko pa tudi skupaj. Molitev poteka enako. Razlika je samo v tem, da lahko pri molitvenem odgovoru na glas izrazita svoje molitve in se tako med seboj bogatita. Prava tako si lahko tudi med seboj delita refleksijo, ki jo naredita na koncu.
Uvod
Izberem primeren prostor in molitveno držo, ki me najbolj umirja …
Najbolje je, da sedim vzravnano, z obema nogama na tleh …
Pred seboj imam napisano poročno obljubo, lahko pa tudi križ ali kakšno sveto podobo, prižgano svečo ali odprto Sveto pismo …
Zaprem ali priprem oči …
Zavem se prostora in vsega, kar zaznavam …
Ko se zavem celotnega telesa in vse sprejmem, postopoma vstopam v zavedanje Božje navzočnosti. Počasi naredim znamenje križa. Z njim izpovem svojo vero v navzočnost troedinega Boga v meni, v drugih in vsem stvarstvu ter izročim svoje telo in vse, kar sem, navzočnosti Očeta po Sinu v Svetem Duhu.
Počasi se vedno bolj zavedam navzočnosti Duha in dopustim, da vstopa po njem Kristus v vse, kar sem in kar nosim v sebi. Prosim ga, naj me spominja, uči in vodi molitveno premišljevanje poročne obljube. Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ko berem obljube, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo.
Molitveno premišljevanje
Počasi začnem prebirati poročne obljube. Besedo za besedo. Ponavljam posamezne besede ali celotno obljubo.
V molku gledam in poslušam, kako se besede dotikajo mojih misli in občutij, kako mi razodevajo Očeta po Kristusu v Svetem Duhu …
Ostajam v tišini in molku in poslušam, kaj mi po teh besedah Oče govori o meni in moji zaročenki/mojem zaročencu ali pa zakoncu …
Dopuščam, da se prebrane besede zgodijo v meni, postanejo del mene, se utelesijo …
V vsem tem ostajam vsaj četrt, ne pa več kot tričetrt ure.
Molitveni odgovor
Z Očetom po Jezusu Kristusu delim vse, kar se je zgodilo, kakor bi pripovedoval svojemu najboljšemu prijatelju. Lahko si pomagam tako, da nadaljujem naslednji stavek:
Oče, hvaležen sem ti …
Oče, uvidel sem …
Oče, žal mi je …
Oče, začutil sem …
Oče, prosim te …
Lahko pa preprosto ostajam v ljubečem molku v njegovi navzočnosti. Zaključim z molitvijo Slava Očetu in se pokrižam.
Refleksija
S kratko refleksijo ozavestim, kaj se je dogajalo v času molitvene premišljevanju, kaj mi je bilo dano, kakšen uvid sem prejel. To si lahko tudi zapišem v duhovni dnevnik. Če sta skupaj, si lahko še med seboj podelita vse lepo in dobro, kar sta v tem času doživljali. Tako bo v vas in med vama še bolj sijala luč Jezusa Kristusa.
Opomba: Na podoben način lahko molite tudi ob drugih besedilih, ki so pri poročnem obredu, in tudi simbolih, še posebej ob prstanu.
p. Ivan Platovnjak DJ
Objavljeno v Cerkev danes, 2023, št. 1: 35−37.