Spomnim se svojega profesorja duhovnosti, duhovnika, ki je nenadoma izvedel, da ima raka na ščitnici. Ko sem se med obiskom približno mesec dni pozneje začel pogovarjati z njim, mi je rekel: “Nič mi ne povej. Ne govori mi, kako naj sprejmem Božjo voljo, kako ima Bog načrte zame, kako je bolezen smiselna. Dokler sem bil zdrav, sem vse to govoril drugim. Zdaj vidim, da so vse te besede zelo prazne, če jih izreče nekdo, ki tega sam ni izkusil. Spoznal sem, da moram biti sam z Bogom, da bi si odgovoril na vprašanja o smislu tega, kar zdaj doživljam. Ti si samo tu zame in to je dovolj.”
To srečanje, ki se je zgodilo pred mnogimi leti, me vedno spremlja in mi pomaga, da se hitreje zavem, kaj je bistveno, ko sem s človekom, ki je izvedel za svojo neozdravljivo bolezen, ali pa z umirajočimi. Najpomembneje je biti s človekom in mu dati varen prostor, kjer bo lahko izrazil vse tisto, kar v sebi doživlja, tudi najtežja vprašanja, čutenja in misli, ki se jih morda celo sramuje, ker se mu ne zdijo primerne.
Zakramentalna pomoč umirajočim
Katoliška cerkev je po zgledu in učenju Jezusa Kristusa ter poslanstvu, ki ga je dal svojim učencem, vedno poudarjala, kako je potrebno skrbeti za bolne. Skozi njeno zgodovino je mnoge navdihovala prispodoba poslednje sodbe (Mt 25,31-46), kjer se je Jezus povsem poistovetil z bolnimi in prizadetimi, in jasno pove, da tisti, ki služi njim, služi hkrati njemu in ga s tem tudi časti. To je eno izmed zelo pomembnih del usmiljenja.
Vedno je v ospredju duhovna potreba umirajočih po prejemu zakramentov − spovedi, evharistije in bolniškega maziljenja. Ti so jim namreč v veliko pomoč, ne samo duhovno, temveč tudi duševno in telesno.
Tistim, ki zmorejo verovati v troedinega Boga in v milostno moč zakramentov, to pomaga, da se lažje soočijo s tem, kar doživljajo, in najdejo smisel in upanje tudi v tej brezupni situaciji. Postopno dosežejo notranji mir ob dejstvu, da je pred njimi konec njihovega zemeljskega življenja. V veliko pomoč jim je izkustveno spoznanje, da jih Bog ni zapustil v njihovem trpljenju in da ob smrtni uri ne bodo sami. Z njimi bo tudi po njej, saj je v njem večno življenje. V luči vere lahko vidijo smrt kot prehod, rojstvo v večno življenje z Jezusom Kristusom, ki je tudi umrl, toda tretji dan je vstal in zdaj živi večno vstajenjsko življenje skupaj z Očetom in Svetim Duhom. Kdor je z njim združen na tem svetu, bo deležen tudi sam njegovega vstajenjskega življenja.
Možne stiske vernih v času umiranja
Ne smemo pa si zatiskati oči pred resnico, da nekateri umirajoči zaradi vere doživljajo dodatne velike stiske. To doživljajo zlasti tisti, ki v sebi nosijo podobo Boga kot strogega in strašnega sodnika, ki samo išče njihove grehe in komaj čaka, da jih obsodi in hudo kaznuje. Drugi doživljajo velike stiske, ker ne morejo več verjeti, da je Bog ljubeči Oče, ki jih resnično ljubi in jim želi samo dobro. Morda ga vidijo celo kot tistega, ki je povzročil vse, kar se jim je zgodilo. Do njega čutijo razočaranje in včasih pravo jezo. Lahko se počutijo izdane. Vera jim tako ne daje več upanja ali smisla, po katerem tako zelo hrepenijo in ga zdaj nujno potrebujejo.
Takšni umirajoči potrebujejo ob sebi predvsem nekoga, ki jim bo prisluhnil in jih sprejel v tem, kar čutijo do Boga. Potrebujejo zelo vernega spremljevalca, ki iskreno in spoštljivo sprejme vse, kar doživljajo. Samo ob takšnem človeku lahko počasi izkustveno spoznajo, da jih Bog še bolj razume in sprejema, da jih ne obsoja, kaznuje in pušča same. Sedaj ga lahko zaznavajo z vsemi svojimi čuti. V medsebojnem pogovoru, poslušanju Svetega pisma ali drugih duhovnih knjig, molitvi in obredih lahko počasi pridejo do novega pogleda na Boga in nase v Bogu. Pogosto ima v tem procesu veliko vlogo odpuščanje in milost zakramenta sprave.
Duhovne potrebe vsakega umirajočega
Ko se približamo bolniku, ki je v zadnjih dneh svojega življenja, je zelo pomembno, da mu najprej prisluhnemo in poskušamo ugotoviti, kaj potrebuje, kaj želi, kaj pričakuje. Ob soočenju z resničnostjo svoje smrti človek pogosto doživlja težke duhovne stiske, povezane z življenjsko zgodbo, njegovimi bližnjimi, z izkušnjami ter vsem, kar je njegovemu življenju dajalo smisel in namen. Ko vidi smisel in pomen svojega življenja, je njegovo duhovno življenje celostno in integralno. Kadar pa tega ne vidi več, doživlja različne duhovne stiske. Za pomoč je treba najprej videti, kaj povzroča njegove duhovne stiske oziroma kakšne so njegove duhovne potrebe.
Potreba po človeški bližini
Umirajočega bolnika je najbolj strah, da bi ga pustili samega v groznih bolečinah, ko bo umiral. V svojem zadnjem obdobju hrepeni po človeški bližini. Želi si, da bi bil v občestvu z drugimi, da bi nekdo bil ves čas z njim. Potrebuje občutek, da je razumljen, sprejet takšen, kot je, oskrbovan, podprt, spodbujen in spremljan. Vsekakor so družina, sorodniki in prijatelji temeljni vir ljubezni in podpore umirajočemu. Negovalci in duhovni spremljevalci so lahko le dodatni vir ljubezni.
Potreba po slišanosti
Umirajoči ima potrebo, da ga nekdo zares posluša in sliši. Želi si, da ga poslušamo tudi takrat, ko je poln očitkov, tožbe, jeze, žalosti in stiske. Vse to izraža njegovo doživljanje sebe in situacije. Ne smemo mu prepovedati tožb, saj potem ne bi mogel izraziti svojega resničnega stanja. To pa lahko povzroči v njem občutke krivde in sram, pa tudi depresijo. Ko pa sme izprazniti svojo notranjost, lahko sprejme nekaj novega.
Potreba po skupnem iskanju odgovorov na temeljna življenjska vprašanja
Ko se postavi diagnoza neozdravljive bolezni, se bolnikovo življenje postavi pod vprašaj. Njegova notranjost se preusmeri na temeljna življenjska vprašanja.
Če ob njem ni nikogar, ki bi ga vzpodbudil in mu dal prostor, da bi z njim lahko spregovoril, jih bo skrival in ne bo iskal odgovora nanje. Seveda ne potrebuje nekoga, ki mu bo dal odgovor, temveč nekoga, ki mu bo pomagal, da jih bo sam našel.
Potreba po odpuščanju in spravi
Zlasti v zadnji fazi življenja se pogled umirajočega obrne v preteklost. V njem se prebujajo različni občutki krivde in hrepenenje po spravi s seboj, z družino, sorodniki, prijatelji in z Bogom. Občutki krivde so pogosto hkrati nevarnost, ko muči samega sebe in se obsoja, in tudi priložnost, ko se prepusti Božjemu usmiljenju in doživi osvoboditev iz ujetosti v greh in zlo zamer, neodpuščanja in sovraštva.
Potreba po upanju
Ohranjati upanje umirajočemu ne pomeni, da ga varamo z nerealnimi pričakovanji ozdravljenja ali s čudežem ali pa da se pretvarjamo in zanikamo resnost njegove situacije. Pomembno mu je pomagati, da najde razloge za nadaljnji boj proti bolezni in da se hkrati prepusti Bogu in zaupa, da ga enako ljubi, če bo ozdravel ali pa če bo umrl. On ga ne bo nikoli zapustil in v njem je polnost življenja tukaj in po smrti.
Potreba po primernem slovesu
Vsak umirajoči ima pred koncem svojega življenja globoko duhovno potrebo, da se mirno poslovi od vseh svojih najdražjih, pa tudi od stvari in projektov. Če je ta potreba zadovoljena, je ločitev veliko bolj mirna.
Zaključek
Kristjani verujemo, da je Bog v Jezusu Kristusu postal človek, da bi bil z nami od spočetja do smrti, zato je tudi za našo duhovno pomoč bistveno, da smo z ljudmi tam, kjer so. Ni dovolj, da jim zgolj nudimo zakramente in molimo zanje. Pomembno je, da smo tudi z njimi in da jim nudimo varen prostor, v katerem bodo lahko z nami delili vse, kar doživljajo in kar si takrat resnično želijo. Šele tedaj jim bomo lahko nudili duhovno pomoč, ki jo potrebujejo oni, in ne tisto, za katero se nam zdi, da jo potrebujejo.
p. Ivan Platovnjak DJ
Literatura:
Papež, Dominik. 2021. Duhovno spremljanje v paliativni oskrbi bolnikov. Magistrsko delo. Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani. https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument.php?id=149537&lang=slv (pridobljeno 20. 8. 2022).
Objavljeno: Cerkev danes: revija za pastoralo in evangelizacijo. Leto 56 (2022), št. 6, str. 4-7.