1. Umiritev in uvodna molitev
Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen, kot je nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:
Nebeški Oče, hvala ti, da mi daješ možnost, da sem s teboj po tem evangeljskem odlomku. Prosim te, da mi po Svetem Duhu omogočiš biti s tvojim Sinom pri njegovem krstu ter podoživeti svoj krst in tvoje veselje nad mano.
Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Počasi začnem prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.
2. Branje − poslušanje: Evangelij po Mateju 3,13-17
13 Tedaj je prišel Jezus iz Galileje k Jordanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. 14 Janez ga je hotel odvrniti od tega in je rekel: »Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni.« 15 Jezus je odgovoril in mu dejal: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost.« Tedaj mu je pustil. 16 Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se mu nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. 17 In glej, glas iz nebes je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.«
3. Meditacija – premišljevanje
O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:
− Janez je bil skupaj z Jezusom poslušen Božjemu načrtu. Komu ali čemu sem poslušen? Kako hodim po poti pravičnosti?
− Ob Jezusovem krstu ga je Oče potrdil za svojega Sina in izrazil svoje veselje nad njim. Tudi sam/a sem postal/a pri krstu njegov/a sin/hči. Kdaj in kje se tega zavem? Kako to zavedanje vpliva na moje življenje in delovanje?
4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, sicer pa nadaljujem z osebno molitvijo
Jezusov krst je po Mateju potreben. To je njegovo prvo javno dejanje in zato nedvomno pomembno, kar potrjujeta dva elementa njegovega odziva: »Spodobi se nama!« (Mt 3,15) Janez mora privoliti, da bo krstil Jezusa; Jezus mora zaprositi za Janezov krst. Njuna skupna poslušnost Božjim načrtom je korak na poti pravičnosti. »Tako izpolniva vso pravičnost!« (Mt 3,15) V Matejevem evangeliju je Jožef imenovan za pravičnega, ko namerava mirno končati svoj odnos z Marijo (1,19). V pridigi na gori bodo tisti, ki hrepenijo po pravičnosti in so zatirani zaradi prizadevanj zanjo, prejeli Božji blagoslov (5,6.10). Na splošno je pravičnost notranja lastnost (23,28), a tudi stvar zunanje prakse (6,1; 25,37). Torej »tako izpolniva vso pravičnost« verjetno pomeni delovati v poslušnosti Bogu Očetu na način, ko sta usklajeni notranja dispozicija in zunanje delovanje. Jezusovi prvi koraki so tako javno izkazovanje njegove poslušnosti Božjemu klicu. S svojo podreditvijo Janezu pa je tudi javno pokazal, da ni kralj, ki ne bi bil pripravljen stopati po poteh Božjih služabnikov. Zanj moč in ponižnost, oblast in pokorščina, kraljevanje in služenje niso v nasprotju.
Da je Jezusov krst bistvenega pomena in korak pravičnosti, potrjuje tudi Božji glas iz nebes: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« (Mt 3,17) Božja potrditev je nedvoumna. Jezus je ponovno potrjen kot Božji Sin, ko začne svoje javno poslanstvo. Poleg tega je ponovno potrjena tudi Božja ljubezen do njega in veselje nad njim. Čeprav bo v njegovem življenju in delovanju veliko skušnjav in trpljenja, Božja ljubezen ni nič manj resnična in prav tako tudi njegovo veselje nad njim. Bog Oče ga ves čas neizmerno ljubi kot svojega edinorojenega Sina in se ga kot takšnega tudi veseli.
To je prvi od treh primerov v Matejevem evangeliju, ko je Bog Oče na tak način izrazil svojo neposredno potrditev Jezusa in veselje nad njim. Ko ga zarotniške sile obkrožijo in mu začnejo groziti s smrtjo (Mt 12,14), pobegne pred grožnjo, vendar še naprej ozdravlja povsod, kamor pride. Matej v vsem tem vidi potrditev Izaijeve prerokbe (12,17-21). Nazadnje Božji glas ponovno pohvali Jezusovo sinovsko zvestobo med spremenjenjem na gori (17,5). Ta Božja potrditev Jezusa kot Božjega Sina in njegovega veselja nad njim se dodatno potrdi v njegovem vstajenju in obstoju njegovih učencev med vsemi narodi.
Nedelja Jezusovega krsta pa nas spominja tudi na naš krst in na Jezusovo pripravljenost, da nas vedno znova obnovi in preoblikuje po svoji podobi s pomočjo Svetega Duha ter nas mazili za priče svojega kraljestva pravičnosti, miru in veselja (Rim 14,17). Spomin na njegov krst pa nas tudi vabi, da ozavestimo Očetovo in njegovo veselje nad nami. Vsak, ki je krščen, lahko vedno sliši Božji glas, ki mu govori: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« Seveda pa je potrebno umolkniti in poslušati. Če nam naš način molitve tega ne omogoči, je morda prav, da izberemo takšen način, da nam bodo to nudil. Ne dopustimo skušnjavcu, ki nas želi narediti gluhe za Božjo potrditev v našem sinovstu/hčerinstvu in Božjem veselju nad nami.
5. Osebna molitev
V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Slavim ga, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …
6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom
Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …
7. Delovanje
Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …
8. Zaključna molitev
Zaključim lahko samo s Slava Očetu, s svojimi besedami ali s predlaganimi:
Nebeški Oče, hvala ti za tvojega Sina in za tvoje veselje nad njim. Hvala ti, da si tudi meni dal okušati to tvoje veselje nad njim in nad menoj. Naj me to spremlja v mojem življenju in delovanju sredi mojega vsakdana.
9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:
Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?
Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu do mene in drugih ter o svojem do njega in drugih?
Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?
Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.
Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak