1. Umiritev in uvodna molitev
Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen, kot je nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:
Gospod Jezus Kristus nam je s svojim rojstvom prinesel Luč, ki razsvetli vsako temo. Postal je človek, da bi mi postali Božji otroci. Gospod, posveti v temine v meni in naj v meni zasije tvoja Luč, ki mi prinaša veselje in polnost življenja.
Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Počasi začnem prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.
2. Branje − poslušanje: Evangelij po Janezu 1,1-18
1 V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. 2 Ta je bila v začetku pri Bogu. 3 Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. 4 V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. 5 In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela. 6 Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. 7 Prišel je zavoljo pričevanja, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. 8 Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. 9 Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. 10 Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. 11 V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. 12 Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime 13 in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. 14 In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice. 15 Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Kateri pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« 16 Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. 17 Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. 18 Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil.
3. Meditacija – premišljevanje
O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:
− Gospod prihaja tja, kjer je prostor, kjer ni vse dodelano, načrtovano, nadzorovano. Kje me vabi, da naredim prostor zanj, da se odpovem svojim predstavam in pričakovanjem?
− Vzamem si čas, da sem v tišini in molku pred jaslicami in sijem lučk. Prosim Svetega Duha, da bi mogel kakor evangelist Janez videti Luč, jo slišati in se je dotakniti.
4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, sicer pa nadaljujem z osebno molitvijo
Evangelist Janez je bil sposoben videti sijočo Luč – videl jo je, jo slišal in se je dotaknil (1 Jn 1).
V začetku je bila Beseda, ki je bila nenehno obrnjena k Očetu, njegovi ljubezni. Učlovečena Beseda je postala Očetova resnična razlaga (Jn 1,18), razodetje njegove ljubezni.
V Stari zavezi je bilo razodetje Besede razodetje luči. Njeno celotno pričevanje je bilo pričevanje o luči: od Abrahama do Janeza Krstnika je Bog pošiljal priče svoje luči. Janez Krstnik je v Jezusu prepoznal dolgo pričakovano luč (Jn 1,6-8.15).
Beseda, Božji Sin, ki prihaja iz Božjih ust, je oseba, ki ustvarja in ohranja svet. Ta Beseda je poistovetena s Postavo (pet Mojzesovih knjig), ki je bilo za Izrael Božje razodetje v svoji celovitosti.
Midraš (razlaga svetopisemskih besedil) poudarja, da je bila postava pred svetom − bila je življenje, bila je luč. “Besede Postave so luč za svet.” (Midraš Dt Rabba 7.3)
Logos-Beseda-svetloba je postala navzoča v svetu. V njej je bilo vse življenje. Logos-Beseda, ki je od začetka pri Bogu, je Bog. Ta Logos postane meso: človek, krhek, omejen, končen. Svojo Božjo slavo postavi v meso. Slava, ki je bivala v šotoru (2 Mz 40,34-38), kasneje v templju (1 Kr 8,10), je začela bivati v mesu Božjega Sina. To je resnično epifanija. Edini Božji Sin, poln milosti in resnice, je prišel, da bi nam razodel Očetovo obličje. V njem lahko kontempliramo Boga, ne da bi umrli, kajti kdor vidi Sina, vidi tudi Očeta. Jezus je pripoved o Božjem življenju, v katerega smo izvoljeni.
Kraj razodetja Očetove slave je Jezusovo telo. Ko gledamo njegovo telo, vidimo Očetovo slavo (Jn 1,14), njegovo neizmerno ljubezen do vsakega človeka.
Bog Oče je poveličan v trenutku pasijona. Takrat se razodene dokončna in neomejena ljubezen, ki gre do konca, ki je nič in nihče ne more ustaviti. To je skrivnost luči, ki postane pot v temi. Ko besede umrejo, lahko zaživimo v dihu in luči besed ljubljene osebe.
Jezus je postal deležen naše človeškosti, da bi mi lahko bili deležni njegovega Božjega Sinovstva oz. božanskosti (2 Pt 1,4). Po njem se je Bog razodel kot Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa. S krstom smo se povsem združili z Jezusom. Bog je v polnosti postal naš Oče, mi pa njegovi sinovi in hčere ter bratje in sestre.
Odprimo svoje srce tej veseli vesti, naj nas gane in preobrazi, da bomo zaživeli novo življenje v novorojenem Odrešeniku. Naj se spet in spet rojeva v naših srcih, v vsem, kar nosimo v sebi, tudi v naših hlevih in jaslih. 5. Osebna molitev
V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Slavim ga, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …
6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom
Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …
7. Delovanje
Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …
8. Zaključna molitev
Zaključim lahko samo s Slava Očetu, s svojimi besedami ali s predlaganimi:
Hvala ti, Bog Oče, za milost, ki si jo poslal po Jezusu, svojem Sinu. Hvala ti, Jezus, da prideš v vsako štalo z vso ljubeznijo, da tako v njej zasije tvoja Luč.
9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:
Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?
Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu do mene in drugih ter o svojem do njega in drugih?
Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?
Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.
Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak