1. Umiritev in uvodna molitev
Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen, kot je nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:
Gospod, prosim, ozdravi me tega, kar me zavezuje grehu. Ozdravi me tega, da želim, da me ozdraviš po moje. Za svobodno srce te prosim, svobodno zate.
Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Počasi začnem prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.
2. Branje − poslušanje: Evangelij po Luku 17, 11-19
1 Ko je potoval v Jeruzalem, je hodil med Samarijo in Galilejo. 12 Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili 13 in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« 14 Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili očiščeni. 15 Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. 16 Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. 17 Jezus pa je odgovoril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? 18 Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?« 19 In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.«
3. Meditacija – premišljevanje
O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:
− Katerih pričakovanj o Bogu si želim, da me ozdravi?
− Kaj je tiho in nežno prisotno v našem življenju? Zahvalim se Bogu, da je prisoten v mojem življenju na način, ki ga sam izbere.
− Gospod, ti me vabiš, da ne ubogam sebe, svoje trme, marveč sledim tebi. V čem, v kateri konkretnosti me vabiš k temu?
4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, sicer pa nadaljujem z osebno molitvijo
Evangelij opisuje nenavadno srečanje med dvema narodoma, ki sta bila stoletja razdeljena. Judje in Samarijani niso imeli med seboj nobenih stikov, čeprav je bila Samarija v osrednjem delu Judeje. Obe ljudstvi sta bili odkrito sovražno nastrojeni, kadar koli so se njune poti križale.
V tej evangeljski pripovedi vidimo eno redko izjemo − samarijanskega gobavca v družbi devetih judovskih. Včasih nesreča ljudi prisili, da opustijo to, kar jih ločuje, ali pa pozabijo na svoje predsodke. Ko je ta skupina judovskih in samarijanskih gobavcev zagledala Jezusa, so izrazili svojo prošnjo, ki je prihajala iz globin njihove stiske in zavedanja, da so neozdravljivo bolni in izključeni iz vseh skupnosti. Niso pa prosili za ozdravitev ampak za usmiljenje.
Papež Frančišek tako razlaga usmiljenje: »Usmiljenje: ta beseda razodeva skrivnost Svete Trojice. Usmiljenje: to je poslednje in najvišje dejanje, s katerim nam prihaja naproti Bog. Usmiljenje: to je temeljni zakon, ki biva v srcu vsakega človeka, ko z iskrenimi očmi pogleda brata, ki ga sreča na življenjski poti. Usmiljenje: to je pot, ki povezuje Boga in človeka, ker odpira srce upanju, da bomo vedno ljubljeni ne glede na meje, ki jih postavlja naš greh.«
Božje usmiljenje je oprijemljiva resničnost, s katero Bog Oče razodeva svojo ljubezen, ki je kakor očetova ali materina, ko sta iz globine srca ganjena ob svojem otroku. Božje umiljenje, ki se je v polnosti razodelo v Jezusu Kristusu, tudi ob ozdravitvi gobavcev, je ljubezen »iz srca«. Prihaja iz notranjosti kot globoko naravno čutenje, ki ga sestavljajo nežnost in sočutje, prizanesljivost in odpuščanje.
Usmiljenje je več kot sočutje ali iskrena žalost ob nesreči drugega. Ni zgolj sočutje s trpečim. Usmiljenje gre še dlje − odpravlja trpljenje. Usmiljena oseba vstopi v nesrečo in trpljenje drugega, kot da bi bilo njeno lastno, stori vse, kar je v njeni moči, da to nesrečo odpravi.
Deset gobavcev prosi za usmiljenje, ker se zavedajo, da potrebujejo ozdravitev, toda ne le telesno, temveč tudi duhovno. K Jezusu pristopijo s kesanjem in vero, saj verujejo, da jih lahko razbremeni krivde in trpljenja ter omogoči obnovo telesa, duše in duha. Njihova prošnja za usmiljenje je zato hkrati prošnja za odpuščanje in osvoboditev od trpljenja, ki ga povzroča greh in zlo.
Jezus je v svojem usmiljenju slišal njihovo prošnjo in jih poslal k duhovnikom, da bi potrdili njihovo ozdravljenje. Ko so na poti spoznali, da so ozdravljeni, se je samo Samarijan vrnil in se mu zahvalil.
Hvaležnost je hvalnica srca, ki odgovori na milost. Pravzaprav odpre srce za njeno delovanje, da lahko uresniči v njem svoje poslanstvo. Samarijan, ki je sebi gojil hvaležno naravnanost na druge, se je spoštljivo približal Jezusu in izrekel hvalnico Bogu.
Če ne prepoznamo in ne cenimo usmiljenja in pomoči, ki sta nam bila izkazana, bomo nehvaležni in neprijazni do drugih. Nehvaležnost je pozabljivost. Zlahka vodi v pomanjkanje ljubeznivosti in nestrpnost do drugih, pa tudi v pritoževanje, tarnanje, nezadovoljstvo, napuh, domišljavost in nevero. Je izvor mnogih grehov. Nehvaležen človek namreč ne zmore videti, kako živi zaradi zastonjske Božje ljubezni in usmiljenja. Ni zmožen prepoznati vse kot Božji dar, saj je prepričan, da živi samo od tega, kar si sam pridobi in zasluži. Zato se mu tudi vera zdi nesmiselna in nepotrebna.
5. Osebna molitev
V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Slavim ga, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …
6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom
Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …
7. Delovanje
Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …
8. Zaključna molitev
Zaključim lahko samo s Slava Očetu, s svojimi besedami ali s predlaganimi:
Gospod Jezus Kristus, ti me iz trdega delaš mehkega. Hvala za to mehkobo, ki me dela odprtega tebi in ljudem. Tak se lahko odpravim na pot, še preden jo vidim, na pot, ki mi jo kažeš ti.
9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:
Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?
Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu do mene in drugih ter o svojem do njega in drugih?
Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?
Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.
Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak