1. Umiritev in uvodna molitev
Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen, kot je nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:
Z vero osebno spoznamo troedinega Boga in tako lahko živimo v njem. On poskrbi za rast, sadove. Za to nam ni potrebno skrbeti. Gospod, naj to malo vero, ki jo imam, posadim vate, da boš ti dajal sadove, ki so potrebni. Naj bom tam, kjer me kličeš.
Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Počasi začnem prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.
2. Branje − poslušanje: Evangelij po Luku 17,5-10
5 Apostoli so rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« 6 Gospod pa jim je dejal: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,‹ in bi vam bila pokorna.
7 Kdo izmed vas bo svojemu služabniku, ki orje ali pase, dejal, ko pride s polja: ›Pridi brž in sédi za mizo!‹ 8 Mar mu ne bo rekel: ›Pripravi mi kaj za večerjo, prepaši se in mi strezi, dokler jem in pijem, nato boš ti jedel in pil.‹ 9 Se mar zahvaljuje služabniku, ker je naredil, kar mu je bilo ukazano? 10 Tako tudi vi, ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹«
3. Meditacija – premišljevanje
O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:
− Če svoje zrno vere posadimo v troedinega Boga, kakšno drevo lahko zraste? Kako bi opisali to drevo?
− Kateri košček življenja poskušam živeti sam, brez Gospoda? Povabim ga, da me podpre pri dopuščanju, da bi to živel skupaj z njim.
4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, sicer pa nadaljujem z osebno molitvijo
Vera je odziv zaupanja in prepričanja v to, kar je zanesljivo, resnično in gotovo. Verovati pomeni verjeti in zaupati v nekoga ali nekaj. Ko se nam troedini Bog razodene, nam daje “zagotovilo” in “prepričanje”, da so njegova moč, navzočnost in slava prav tako resnični in celo bolj resnični kot naša izkušnja naravnega fizičnega sveta okoli nas (Heb 11,1-3). Stvari okoli nas se spreminjajo, toda Bog se nikoli ne spremeni. Je stalen, vedno zvest svoji besedi in obljubam (Ps 145,13; Heb 10,23). Jezus, učlovečena Božja Beseda, je vidni Božji dokaz, da je njegova beseda zanesljiva in resnična, da je njegova ljubezen neomajna in brezpogojna in da je njegova moč neizmerno velika in neomejena tudi v nemoči smrti in križa.
Jezus je uporabil prispodobo premikanja murve in gor (glej tudi Mt 17,20; Mr 11,23), da bi ponazoril moč vere. Kar se zdi nemogoče človeški moči, je mogoče tistim, ki verujejo v Božjo moč.
Gotovost vere ne pomeni, da bomo od Boga prejeli vse, kar si zaželimo. Ne daje nam vedno zdravja, ne blaži vedno trpljenja, niti ne zagotavlja, da bomo naredili izpit, našli službo ali partnerja. Kadar prihajamo k njemu s tako egoistično predispozicijo, nas ne bo prepoznal. Ničesar ne bomo dosegli, če bomo ostali na nivoju svojih samoljubnih želja in življenjskih načrtov.
Troedini Bog daje samega sebe! Vsak dan preliva svoje notranje življenje v nas, da bi nas naredil bolj podobne sebi, bolj Božje.
Vera je dar, ki nam ga troedini Bog svobodno podarja kot pomoč, da ga osebno spoznamo, razumemo njegovo resnico, gledamo in razumemo stvari in dogodke na njegov način in živimo v moči njegove ljubezni. Bog od nas pričakuje več, kot lahko storimo sami. Zato nam po Kristusu podarja dar in moč Svetega Duha, ki nam pomaga, da se okrepimo v veri, vztrajamo v upanju in delujemo v ljubezni.
Vera pa je pogosto tudi hoja v temi in neveri. Janez od Križa pravi: »Da bi po milosti in ljubezni dosegli popolno zedinjenje z Bogom, je potrebno iti k njemu v teminah in v zavrženosti od vsega, kar lahko zaobjamejo vid, sluh, prispodobe in srce.«
Jezus je povedal priliko o ubogljivem služabniku, da bi z njo pojasnil, kako ne smemo nikoli misliti, da nam je Bog nekaj dolžan. Nase glejmo kot na Božje služabnike. Bodimo podobni Jezusu, ki ni prišel, “da bi mu stregli, ampak da bi on stregel” (Mt 20,28). V odnosu do Boga se nam namreč lahko hitro zgodi, da postanemo podobni delavcem, ki so bili najeti za delo v vinogradu in niso bili zadovoljni s plačilom, za katerega so se pogodili (Mt 20,1-16). Kot želimo uveljaviti svoje pravice od ljudi okoli nas, tako se nam lahko hitro zgodi tudi v odnosu do Boga. Tudi ko rečemo, da gremo po smrti po plačilo k Bogu, je lahko izraz takšnega odnosa. Hitro pozabimo, da brez njega ne moremo ničesar narediti, kot nam nazorno pove prilika o trti in mladiki (Jn 15).
Služenje troedinemu Bogu v bogoslužju in v bližnjem je prostovoljno in svobodno dejanje, hkrati pa tudi sveta dolžnost. Bog pričakuje, da mu bomo izkazovali čaščenje, hvalo in čast, ki mu pripada. Kar naredi našo daritev njemu prijetno, je ljubezen, ki jo izražamo v dejanju podarjanja samega sebe. Prava ljubezen je vedno požrtvovalna, velikodušna in nesebična − v celoti je usmerjena k tistemu, ki ga ljubimo in mu služimo.
Bog časti zvestega služabnika, ki ljubi in služi z velikodušnim srcem. Vedno je pripravljen delovati v vsakem od nas in po vsakem s svojim Duhom v svojo slavo, ki je v tem, da se udejanja ljubezen v vsej polnosti.
Ne smemo pa pozabiti, da nam Bog nikoli ne more biti dolžan. Do njega ne moremo imeti nobene terjatve. Ko smo se potrudili po svojih najboljših močeh, smo preprosto opravili svojo dolžnost. Bodimo za to hvaležni. Kar nam je uspelo dobrega narediti, je njegov dar. To je največji čudež.
5. Osebna molitev
V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Slavim ga, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …
6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom
Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …
7. Delovanje
Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …
8. Zaključna molitev
Zaključim lahko samo s Slava Očetu, s svojimi besedami ali s predlaganimi:
Troedini Bog, iz mojega semena ne more zrasti nič samo od sebe. Ti mu daješ rast in sadove, ki so meni čisto nepredstavljivi, neverjetni! Hvala, da neguješ mojo vero, v ugodnih in neugodnih okoliščinah, in me vabiš, da ti služim z veseljem.
9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:
Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?
Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu do mene in drugih ter o svojem do njega in drugih?
Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?
Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.
Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak