1. Umiritev in uvodna molitev
Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen, kot je nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:
Bog Oče, ti ne šteješ, ti iščeš, ti čakaš, vabiš. Ti si ljubezen, ki se razveseli vsakega. Prosim, bodi z menoj, ko imam težke trenutke. Naj takrat poiščem tebe.
Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Počasi začnem prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.
2. Branje − poslušanje: Evangelij po Luku 15,1-32
… 11 In rekel je: »Neki človek je imel dva sina. 12 Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje. 13 Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. 14 Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. 15 Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. 16 Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. 17 Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. 18 Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. 19 Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹ 20 In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. 21 Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ 22 Oče pa je naročil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! 23 Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! 24 Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti.« … Celotno Lk 15,1-32.
3. Meditacija – premišljevanje
O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:
− Kje lahko v teh dneh prvi naredim korak naproti?
− Oba sinova potrebujeta čas, da si priznata, da ne vesta, kdo je Oče. Kdo je zame Oče?
− Sinova živita kot najemnika, ne sinova. Kje se sam počutim najemnik? Prosim Očeta, naj mi pokaže pot domov.
4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, sicer pa nadaljujem z osebno molitvijo
Farizeji so imeli stroge predpise, da se morajo izogibati vsakršnim stikom s cestninarji in javnimi grešniki, da ne bi prišli do obredne nečistosti. Javnim grešnikom niso smeli zaupati denarja, z njimi niso smeli imeti nobenih poslovnih stikov, jim zaupati sirot, jih spremljati na potovanju, dati svoje hčere v zakon kateremu od njihovih sinov, jih vabiti v goste ali biti njihovi gostje. Bili so zelo pretreseni, ko so videli, da se Jezus pogovarja z grešniki in celo hodi na njihove domove, da bi jedel z njimi. Ker so začeli dvomiti o njegovi pravovernosti, jim je povedal prilike o izgubljeni ovci, izgubljeni drahmi in izgubljenem sinu (Lk 15,4-32).
Tako pastir kot gospodinja “iščeta, dokler ne najdeta, kar sta izgubila”. Njuna vztrajnost se obrestuje. Svoje veselje instinktivno delita s celotno skupnostjo. Novost v Jezusovem nauku je, da je treba izgubljene grešnike iskati in ne le žalovati zaradi njihove ločenosti od Boga in skupnosti.
Jezus je povedal še eno priliko o očetu, ki je izgubil sina. Ta prilika je zgodba v treh delih. Prvi del se osredotoča na nemirno vedenje mlajšega sina, ki želi oditi od doma, da bi se oddaljil od očeta. Zahteva, da se mu takoj izroči njegov delež dediščine, namesto da bi počakal na čas, določen za prenos dediščine po očetovi smrti ali pa, kakor bi se ta sam določil.
Drugi del zgodbe se osredotoča na neverjetni očetov značaj, ki ima svojega mlajšega sina zelo rad in mu velikodušno daje vse, za kar ga prosi. Ugodi sinovi nepravični prošnji za njegov delež. Namesto da bi mu zameril nespoštljivo vedenje in zavrnitev, ohranja neomajno ljubezen do njega, hrepeni po njem in išče najmanjše znamenje njegove želje, da bi se vrnil.
Tretji del zgodbe se osredotoča na starejšega sina, ki je mlajšemu bratu zameril, da je pobegnil z delom dediščine, prav tako pa je zameril očetovo nezaslišano velikodušnost in usmiljenje do mlajšega sina.
Čeprav je blodeči sin zapravil očetov denar, je njegov oče kljub temu ohranil neomajno ljubezen do njega. Sin je v svoji odsotnosti spoznal, da mu je oče dajal ljubezen, ki mu je pa ni vračal. Njegovo globoko ponižanje, ko se je moral hraniti s prašičjimi lupinami, in razmislek o vsem, kar je izgubil, sta ga pripeljala do kesanja in odločitve, da se vrne k očetu in se razglasi za krivega. Čeprav je upal na spravo z očetom, si ni mogel predstavljati popolne obnovitve odnosa. Še preden je prišel domov, mu je oče, ki ga je vsak dan čakal, stekel naproti. In storil je nepredstavljivo − s svojim upornim sinom ni ravnal s hladno zadržanostjo, vročo jezo ali obsojanjem, temveč s toplo nežno naklonjenostjo in solzami veselja. Vrnil mu je vse njegovo dostojanstvo.
Oče, ki mu je bila storjena krivica, je bil odpuščajoč in usmiljen do mlajšega sina, ko je ta spoznal, da potrebuje odpuščanje. Starejši sin, ki ni bil prizadet na takšen način, pa je bil neodpustljiv in se ni hotel spraviti z bratom. Njegova zavrnitev odpuščanja se je spremenila v prezir in ponos. Užaljenost ga je privedla do izolacije in odtujitve od skupnosti grešnikov, ki jim je bilo odpuščeno.
V tej priliki nam Jezus nazorno predstavi Boga Očeta ter kakšna sta njegov značaj in odnos do nas. Bog je do nas resnično velikodušen, prijazen in odpuščajoč. Ne izgubi upanja in ne obupa, ko se oddaljimo od njega in njegovih zapovedi. Preiskuje naša srca, da bi nam pokazal, kje lahko najdemo pravo ljubezen in usmiljenje, ter nas vodi nazaj na pot večnega veselja in sreče (Ps 139,1.23-24). Bog Oče se vedno veseli iskanja tistih, ki so zašli, in jih z odprtimi rokami sprejme domov.
5. Osebna molitev
V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Slavim ga, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …
6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom
Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …
7. Delovanje
Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …
8. Zaključna molitev
Zaključim lahko samo s Slava Očetu, s svojimi besedami ali s predlaganimi:
Bog Oče, ti se me razveseliš vsakič, ko se pustim preoblikovati, ko vidim tebe v pravi podobi, podobi ljubezni. Hvala, da si z menoj v vseh iskanjih!
9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:
Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?
Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu do mene in drugih ter o svojem do njega in drugih?
Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?
Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.
Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak