1. Umiritev in uvodna molitev
Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen, kot je nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:
Vrata so ozka. Kako lahko gremo skoznje? Sami ne, v dialogu z Bogom, preobraženi po njegovi Ljubezni pa z lahkoto. Gospod, želim vstopiti skupaj s teboj. Prosim te za milost, da sprejemam tvojo podobo Ljubezni, ki nič ne jemlje in se daje vsem, ter živim po njej.
Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Počasi začnem prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.
2. Branje − poslušanje: Evangelij po Luku 13,22-30
22 Ko je učil na poti v Jeruzalem, je šel skozi mesta in vasi. 23 Tedaj mu je nekdo rekel: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« On pa jim je dejal: 24 »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. 25 Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹ 26 Tedaj mu boste začeli govoriti: ›Pred teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹ 27 toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹ 28 Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. 29 Prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. 30 In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.«
3. Meditacija – premišljevanje
O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:
− Skušnjava nam laže, da nas Bog ne bo nahranil, da nam jemlje. Bog pa je Ljubezen. Sebe nam daje v jed. Kje me je v zadnjem času presenetil s svojo ljubeznijo?
− Vrata so smrt za starega človeka, ki hoče vse sam, in vstajenje novega, ki sprejema Božjo besedo. V katero situacijo, v kateri dvom, v katero iskanje želim povabiti Jezusa Kristusa, da me vodi?
4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, sicer pa nadaljujem z osebno molitvijo
Potovanje proti svetemu mestu je nit, ki se vleče skozi celoten drugi del Lukovega evangelija (Lk 9,51-19,46). Pogosti so glagoli gibanja, ki Jezusa in njegove učence predstavljajo kot romarje ali popotnike. Njegova hoja ustreza teološkemu in duhovnemu potovanju. Ta vključuje tudi učenca in bralca evangelija: če se odpravimo na Jezusovo »pot«, smo kot potujoči, katerih naloga je oznanjati evangelij.
V nekem trenutku na poti proti Jeruzalemu nekdo postavi Jezusu vprašanje, koliko jih bo odrešenih. Njegov odgovor ne omenja števila tistih, ki bodo rešeni, ampak vsebuje spodbudo in opozorilo, naj si prizadevajo vstopiti skozi ozka vrata. Ta podoba prikliče v spomin potrebo, da se soočimo s svojo zaskrbljenostjo in se odločimo za pot predane vere.
Ozka vrata odrešenja nas opozarjajo na nujnost, da se vsi zavzamemo za prejem tega daru. Podoba ne pravi, da Bog želi otežiti pridobitev odrešenja, ampak poudarja soodgovornost moških in žensk ter konkretnost napora, ki je povezan z zavzetostjo za udejanjenje odrešenja. Po Ciprijanu je podoba ozkih vrat simbol preobrazbe, h kateri je kristjan poklican, da se s postopnim prizadevanjem izpopolni in oblikuje po evangeliju. Pogosto se pojavi skušnjava, da bi izbrali kakšna druga vrata, ki so na videz lažja in učinkovitejša − vrata sebičnosti, izogibanja Božjemu prijateljstvu in odnosom z drugimi.
Takoj zatem je Jezus povedal priliko o hišnem gospodarju, ki potem, ko zapre vrata, ne spusti nikogar noter (13,25). Spominja nas na zgodbo o desetih devicah v Mt 25,1-13. Te prilike nam povedo, da obstaja omejen čas, ko se še lahko odločimo, da bomo prejeli odrešenje, preden se vrata dokončno in nepreklicno zaprejo.
Udeležba v temeljnih trenutkih življenja skupnosti, kot sta Gospodova večerja in oznanjevanje Besede, nam sama po sebi ne zagotavlja rešitve, če se ne odločimo živeti to, kar verujemo in obhajamo.
Lukov evangelij rad predstavlja Jezusa kot udeleženca pri mizi tistih, ki ga povabijo. Toda vsi, ki sedijo z njim za mizo, nimajo samodejne pravice do dokončnega odrešenja. Tudi poslušanje njegovega nauka tega avtomatično ne zagotavlja. Res je pri Luku poslušanje Jezusove besede nepogrešljiv pogoj za biti učenrc, vendar to ni dovolj. Učenci so poklicani, da sledijo učitelju, se držijo njegovega nauka in obrodijo sadove z vztrajnostjo (Lk 8,15).
Tisti, ki jim ne bo uspelo vstopiti skozi ozka vrata, preden se bodo zaprla, so tisti, ki se niso zavezali k uresničevanju Božjega načrta. Njihov prihodnji položaj je slikovito predstavljen z izrazom, ki govori o nepovratnosti tega, da niso bili rešeni: »Tam bo jok in škripanje z zobmi.« (Lk 13,28).
Zanimiva je omemba velikih svetopisemskih patriarhov (Abrahama, Izaka, Jakoba) in vseh prerokov: ti bodo vstopili v Božje kraljestvo in bodo del njega. Če bi se Jezusovim sodobnikom lahko zdelo, da je ta trditev privilegij za odrešenje Judov, je za kristjane Lukove skupnosti pomenila opozorilo, naj ne mislijo, da je odrešenje samodejna posledica. Kraljestvo, ki ga oznanja Jezus, postane kraj, kjer se srečujejo učenci, ki prihajajo z “vzhoda in zahoda, s severa in juga” (Lk 13,29).
Jezusov govor vpelje dinamiko odrešenja, ki vključuje celotno človeštvo in je še posebej namenjeno revnim in bolnim (Lk 14,15-24). Luka je bolj kot drugi evangelisti občutljiv za oznanjevanje univerzalnega odrešenja in Jezusa predstavi kot tistega, ki to obljubo ne ponuja več samo Izraelu, ampak vsemu človeštvu. Končna potrditev tega je znamenje spremenjenega stanja odrešenja: »In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.« (Lk 13,30). Ta trditev kaže, kako Bog poruši in na glavo obrne mehanizme človeške logike: nihče ne sme zaupati v doseženi položaj, ampak je vsakdo povabljen, da se nenehno prilagaja evangeljski valovni dolžini.
Vsekakor je odrešitev mogoča za vse. Vsakdo jo lahko doseže, vendar ta Jezusov dar zahteva od nas oseben in dejaven odziv. V Jezusovem nauku ne najdemo nobene grožnje glede odrešenja, ampak le povabilo, naj se v celoti zavedamo izjemne priložnosti, ki je v daru milosti in življenja z Bogom ter v dialogu z njim.
5. Osebna molitev
V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Slavim ga, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …
6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom
Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …
7. Delovanje
Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …
8. Zaključna molitev
Zaključim lahko samo s Slava Očetu, s svojimi besedami ali s predlaganimi:
Gospod, ti me vabiš k obloženi mizi, ki me nahrani celega! Hraniš me z ljubeznijo, ki mi daje zaupanja in moč, da lahko živim po tvoji volji, korak za korakom. Hvala, da lahko grem počasi po tvoji poti, in da vztrajaš z menoj, da pridem skozi ozka vrata, kjer me čakaš z nebeško gostijo!
9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:
Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?
Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu do mene in drugih ter o svojem do njega in drugih?
Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?
Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.
Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak