1. Umiritev in uvodna molitev
Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen, kot je nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:
Gospod, ti me vabiš, da se pogumno podam v jarke, kjer se odvija življenje, kjer srečam brate in sestre. Pogumno zato, ker grem s teboj, ker delaš ti po meni. Niso potrebne moje moči, ti daješ milost, ki deluje po meni. Gospod, nakloni mi prosim milost, da bom odprt za sočloveka in zate, odprt za to, da sem orodje, po katerem deluješ ti.
Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Počasi začnem prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.
2. Branje − poslušanje: Evangelij po Luku 10,25-37
25 Tedaj je vstal neki učitelj postave, in da bi ga preizkušal, mu je rekel: »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« 26 On pa mu je dejal: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« 27 Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« 28 »Prav si odgovoril,« mu je rekel, »to delaj in boš živel.« 29 Ta pa je hotel sebe opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?« 30 Jezus je odgovoril: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli. 31 Primerilo pa se je, da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik; videl ga je in šel po drugi strani mimo. 32 Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel po drugi strani mimo. 33 Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. 34 Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. 35 Naslednji dan je vzel dva denarija, ju dal gostilničarju in rekel: ›Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.‹ 36 Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« 37 Oni je dejal: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.« In Jezus mu je rekel: »Pojdi in ti delaj prav tako!«
3. Meditacija – premišljevanje
O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:
− Kje lahko iz religije, v kateri zgolj sledim pravilom, stopim v vero, ki je ne morem živeti brez pristnega in čutečega srca?
− Samarijan je dal tisto, kar je imel – svoj čas, sebe, da je kot Jezus šel iz sočutja v konkretna dejanja. H kateremu dejanju sočutja me Kristus vabi v tem tednu? Prosim Gospoda, da mi odpre srce, da prepoznam, kdaj in kje me kliče k dejanjem.
4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, sicer pa nadaljujem z osebno molitvijo
Jezus je dramatično zgodbo o usmiljenem Samarijanu povedal kot odgovor pobožnemu Judu, ki je želel razumeti, kako naj živi največjo Božjo zapoved v vsakdanjih življenjskih okoliščinah. Za judovskega vernika je bil zakon ljubezni jasen in preprost: “Ravnaj s svojim bližnjim tako, kot bi ravnal s seboj.” Težava pa je nastala pri opredelitvi, kdo je “moj bližnji”. Pod pojmom “bližnji” je razumel sočloveka, ki je pripadal isti zavezi, ki jo je Bog sklenil z izraelskim ljudstvom. Drugi naj bi ne bili »bližnji«.
Do določene točke se je Jezus strinjal s to opredelitvijo, hkrati pa je izzval učitelja postave in vse nas, njegove učence, naj uvidimo, da Božji pogled na bližnjega zelo presega takšno ozko opredelitev.
V priliki o usmiljenem Samarijanu je pokazal, kako široka sta Božja ljubezen in usmiljenje do vsakega sočloveka. Ko je povedal, da sta šla tako duhovnik kot levit kar mimo brutalno oropanega človeka, so se lahko poslušalci spraševali, zakaj nista hotela nuditi pomoči, ko sta ga videla napol mrtvega ležati ob cesti. Ali se nista zavedala, da je bil njun bližnji? In zakaj je Samarijan, tujec, ki ni bil vreden spoštovanja, s posebno skrbjo in na lastne stroške ravnal z njim, kot bi skrbel za koga iz svoje družine?
Jezus domnevnega zlobneža, preziranega Samarijana, pokaže kot usmiljenega in ga da za zgled Judom, ki se imajo za pravoverne in pravične.
Na vprašanje, zakaj se duhovnik in levit nista ustavila, da bi mu pomagala, lahko morda najdemo odgovor v tem. Duhovnik verjetno ni želel tvegati, da bi postal obredno nečistost in bi tako ne mogel opraviti svojega poslanstva v templju. Tako mu je njegovo pobožno poslanstvo onemogočilo dobrodelnost. Levit se je približal žrtvi, vendar ni dejansko pomagal. Morda se je bal, da bodo razbojniki napadli še njega. Dal je torej prednost svoji osebni varnosti pred reševanjem bližnjega.
Prisluhnimo znova Jezusovi priliki, ki vabi v naslednje drže: Prvič, pripravljeni naj bomo pomagati, tudi če so si drugi povzročili težave po lastni krivdi ali malomarnosti. Drugič, naša ljubezen in skrb za pomoč drugim v stiski naj bosta praktični. Dobri nameni in izkazovanje sočutja ali empatije do drugih niso dovolj. In končno, naša ljubezen do drugih naj bo tako široka in vključujoča, kot je Božja ljubezen. Troedini Bog nikogar ne izključuje iz svoje ljubezni in skrbi. Njegova ljubezen je brezpogojna. Če želimo biti torej njegovi in njemu podobni, naj bomo pripravljeni delati dobro drugim tako, kot je on dober do nas.
5. Osebna molitev
V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Slavim ga, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …
6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom
Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …
7. Delovanje
Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …
8. Zaključna molitev
Zaključim lahko samo s Slava Očetu, s svojimi besedami ali s predlaganimi:
Gospod, hvala za vse Samarijane, ki so mi pomagali v življenju. Hvala, da si po njih prišel za mano v greh in me rešil. Hvala, da sem lahko tudi sam komu Samarijan, da ti deluješ po meni in me tako spominjaš, da smo v odnosih vsi enaki, vsi sestre in bratje v tebi, Kristus.
9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:
Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?
Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu do mene in drugih ter o svojem do njega in drugih?
Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?
Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.
Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak