1. Umiritev in uvodna molitev
Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen, kot je nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:
Kot Jezus smo tudi mi povabljeni, da preživimo življenje na poti – v stalnem zapuščanju stare in odhajanjem v novo miselnost, v nov klic Gospoda. Naše telo se upira, ko pride klic, ker ne želimo umreti, tudi če umiramo slabemu. Reševali bi radi preteklost. Ne želimo ji pustili umreti. Oklepamo se starih odnosov, četudi niso dobri.Za nas ni nikoli primeren čas za spremembe. Za Boga pa je. Odpri nas tvojemu klicu, Gospod, naj gledamo velikonočno jutro in ti dopustimo, da nas tvoj Duh vodi od velikega petka v vstajenje.
Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Počasi začnem prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.
2. Branje − poslušanje: Evangelij po Luku 9,51-62
51 Ko so se dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet v nebesa, se je tudi sam trdno odločil iti v Jeruzalem. 52 Pred seboj je poslal svoje glasnike, ki so spotoma prišli v neko samarijsko vas, da bi vse pripravili zanj; 53 vendar ga tam niso sprejeli, ker je bil namenjen v Jeruzalem. 54 Ko sta to videla učenca Jakob in Janez, sta rekla: »Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?« 55 Jezus se je obrnil k njima in ju pograjal. 56 Nato so odpotovali v drugo vas.
57 Ko so potovali, mu je med potjo nekdo rekel: »Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.« 58 Jezus pa mu je dejal: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« 59 Nekomu drugemu pa je rekel: »Hôdi za menoj!« A ta je dejal: »Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« 60 Rekel mu je: »Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!« 61 Spet drug mu je rekel: »Hodil bom za teboj, Gospod, a dovôli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.« 62 Jezus pa mu je dejal: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.«
3. Meditacija – premišljevanje
O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:
− V kaj me Gospod vabi zdaj?
− Česa me je ob tem strah, česa ne želim spustiti? Povabim Gospoda, da vstopi v ta strah, v zakrčenost, v navezanost in me vodi.
− Če se odzovem na klic Duha in dopustim, da me vodi, kaj se odpira zame in za druge?
4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, sicer pa nadaljujem z osebno molitvijo
V Jezusovem času je rivalstvo med Judi in Samarijani spodbudilo prebivalce Samarije, da niso sprejeli Judov, ki so romali v Jeruzalem, zato so ti raje iz Galileje šli skozi dolino reke Jordan. Jezus je nasprotoval tej diskriminaciji in zato se je odpravil skozi Samarijo, kjer je bil tudi sam deležen diskriminacije in ni bil dobrodošel.
Jakob in Janez sta želela po zgledu preroka Elija priklicati ogenj z neba in iztrebiti vas, ker ga niso sprejeli (2 Kr 1,10.12; 1 Kr 18,38). Menila sta, da bi jih zaradi druženja z Jezusom morali vsi sprejeti. Oklepala sta se stare miselnosti o privilegiranih osebah, češ da jim je zaradi vere v Boga vse dovoljeno in da jih bo on v vsem branil. Jezus ju je zaradi tega okaral in ju spodbudil, da sta se vprašala, kakšen duh prebiva v njiju. On namreč ni prišel, da bi ljudem vzel življenje, ampak da bi ga rešil.
Dejstvo, da je nekdo z njim, mu ne daje pravice misliti, da je nad drugimi ali da mu drugi dolgujejo čast. Kristusov “Duh” zahteva ravno nasprotno: odpuščanje sedemdesetkrat sedemkrat (Mt 18,22), vedno in povsod.
Svojim učencem je jasno povedal pogoje, da lahko nekdo hodi za njim in je njegov učenec. Vtisniti si mora v spomin in srce: Jezus nima ničesar, niti kamna, na katerega bi lahko položil glavo. Lisice in ptice so v boljšem položaju, saj imajo vsaj luknje in gnezda. Kdor hodi za njim, mora biti torej pripravljen, da se mu lahko zgodi isto. Pustiti mora vse za seboj. To je tako, kot da bi bil mrtev za vse, kar ima, in za vse pretekle odnose. Jezus je zahtevnejši od preroka Elija, ko je ta poklical Elizeja, naj postane njegov učenec (1 Kr 19,19-21). Nova zaveza je namreč v svojih zahtevah glede udejanjanja ljubezni večja od Stare zaveze.
Evangelij ne pove, kako so se odzvali tisti, ki so slišali njegove besede. Posreduje nam samo vprašanje in Jezusove besede, ki jim jih je namenil in jih namenja tudi nam, ki ga zdaj poslušamo. Ob njih se lahko vprašamo: Ali smo pripravljeni stopiti na pot, ki nam jo ponuja Jezus Kristus? Vsekakor nam daje za to potrebno moč v svojem Duhu. S svojim življenjem ne moremo storiti nič boljšega, kot da ga damo v službo Gospodu in Gospodarju vesolja. Ne moremo se kosati s troedinim Bogom v njegovi velikodušnosti, lahko pa mu postajamo podobni z njegovo pomočjo.
Jezus nam obljublja, da bomo, če se bomo zaradi njega pripravljeni odreči temu, kar nam je najdražje, “prejeli stokrat več in podedovali večno življenje” (Mt 19,29). Ponuja nam kraljestvo trajnega miru, neskončnega veselja, neizmerne ljubezni, trajnega prijateljstva in polnosti življenja. Sprejmimo to povabilo in zaživimo z njim to, za kar smo ustvarjeni in po čemer hrepenimo v svoji največji globini.
5. Osebna molitev
V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Slavim ga, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …
6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom
Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …
7. Delovanje
Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …
8. Zaključna molitev
Zaključim lahko samo s Slava Očetu, s svojimi besedami ali s predlaganimi:
Hvala ti, troedini Bog, da so tvoji klici živi, da me poiščeš vsakič, ko obtičim v stari miselnosti, starih merilih, in mi daš možnost, da se kot novi človek darujem. Hvala, da me spomniš, da za to ne potrebujem lastne moči, tvoja je čisto dovolj.
9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:
Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?
Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu do mene in drugih ter o svojem do njega in drugih?
Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?
Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.
Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak