Lectio divina nedeljskega evangelijalectio divina evangelija

1. Umiritev in uvodna molitev

Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen, kot je nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Moj Gospod in moj Bog, podari mi vero! Vero vate, da si moj Odrešenik, ki se me že rešil vseh spon, strahov, dvomov, kar mi vsak da na novo kažeš – da vsak dan lahko zaživim kot novi človek.

Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Počasi začnem prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.

2. Branje poslušanje: Evangelij po Janezu 20,19-31

19 Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« 20 In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. 21 Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« 22 In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! 23 Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

24 Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. 25 Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« 26 Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« 27 Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« 28 Tomaž mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« 29 Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!« 30 Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; 31 ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu.

3. Meditacija – premišljevanje

O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:

− Jezus nežno odpira vrata, ki smo jih iz strahu zaprli. Katera vrata želi zdaj odpreti zame?

− Učence je Jezus svoje učence poslal najprej odpuščati. Komu lahko odpustim, komu si želim odpustiti?

4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, sicer pa nadaljujem z osebno molitvijo

Vstali Jezus je prišel mednje pri zaprtih vratih. Ta podrobnost razkriva, da za njegovo telo, čeprav je bilo prepoznavno, niso veljali običajni zakoni človeškega življenja. Rekel jim je: »Mir z vami.« To ni bila le želja, ampak dejanski mir, ki jim je bil obljubljen, ko so bili žalostni zaradi njegovega odhoda (Jn 14,27; 2 Tes 3,16; Rim 5,3). To je mesijanski mir, izpolnitev Božjih obljub, svoboda od vsakega strahu, zmaga nad grehom in smrtjo, sprava z Bogom, sad njegovega trpljenja in vstajenja, brezplačni Božji dar. Ta mir se v tem odlomku in v nadaljevanju (Jn 20,26) trikrat ponovi na povsem enak način.

Nato jim je pokazal svoje roke in svojo stran. Tako jim je dal očiten in otipljiv dokaz, da je on tisti, ki je bil križan in da mir, ki ga daje, prihaja s križa (2 Tim 2,1-13).

Učenci so bili polni veselja, ko so ga zagledali. To je isto veselje, ki ga izraža prerok Izaija, ko opisuje božansko gostijo (Iz 25,8-9), eshatološko veselje, ki je napovedano v poslovilnem govoru in ki jim ga nihče ne more vzeti (Jn 16,22; 20,27).

Ko je Tomaž končno zbral pogum in se pridružil ostalim apostolom, mu je vstali Jezus pokazal svojo resnično vstajenjsko navzočnost in mu zagotovil, da je res premagal smrt in vstal. Ko je prepoznal svojega Učitelja, je verjel veroval vanj. Njegov vzklik »moj Gospod in moj Bog« je izpoved vere v vstalega Jezusa in v njegovo božanskost, kakor je razglašena tudi na začetku Janezovega evangelija (1,1).

V Stari zavezi “Gospod” in “Bog” ustrezata izrazoma “Jahve” in “Elohim” (Ps 35,23-24; Apd 4,11). Gre za najizvirnejšo in najbolj neposredno pashalno izpoved vere v njegovo božanskost. Jezus ni popravil Tomaževih besed, kakor je popravil besede Judov, ki so mu očitali, da hoče biti “enak Bogu” (Jn 5,18 in nasl.). Tako je povsem očitno odobril priznanje svoje božanskosti.

Jezus ne prenese tistih, ki iščejo znamenja in čudeže, da bi verjeli (Jn 4,48). Vabi nas k veri brez Tomaževih zahtev, k veri, prejeti kot dar in kot dejanje zaupanja, kot je zgled Marije (Lk 1,45). Mi, ki živimo dva tisoč let po Jezusovem prihodu in ga nismo videli, ga lahko vseeno ljubimo in verujemo vanj ter se veselimo z “nepopisnim in veličastnim veseljem” (1 Pt 1,8). Vsakemu namreč ponuja novo življenje v svojem Svetem Duhu, da bi ga lahko osebno spoznali in hodili po tej novi poti življenja v moči njegovega vstajenja.

Naša vera temelji na pričevanju očividcev in duhovnemu izkustvu, ki nam je dano tudi po molitvenem prebiranju evangelijev. Pisec četrtega evangelija, tako kot pisci ostalih treh, ni želel napisati popolnega Jezusovega življenjepisa, temveč le pokazati, da je bil Jezus Kristus pričakovani Mesija, Osvoboditelj in da je bil Božji Sin. V verovanju vanj imamo življenje po njegovem imenu, ki je večno.

5. Osebna molitev

V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Slavim ga, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …

6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom

Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …

7. Delovanje

Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …

8. Zaključna molitev

Zaključim lahko samo s Slava Očetu, s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Hvala ti, Usmiljeni Jezus, da sem pri tebi sprejet tak, kot sem. Še več, ti mi ne očitaš, ne obsojaš me, samo odpuščanje mi podeliš! Aleluja, moj Odrešenik!

9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:

Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?

Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu do mene in drugih ter o svojem do njega in drugih?

Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?

Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.

Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak