Lectio divina nedeljskega evangelijalectio divina vstajenje

1. Umiritev in uvodna molitev

Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen, kot je nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Ko v temi iščem, kar naj bi umrlo, težko vidim, da je nekaj drugače. Moje oči potrebujejo čas, da vidijo onkraj, da zagledajo Božjo prisotnost, ki je prinesla svetlobo Jutra, Jutra vstajenja, ko na vse, kar je umrlo, posveti Svetloba. Tako to, kar je umrlo, dobi novo podobo, zaživi nekaj Novega. Sveti Duh, vodi me, da srečam vstalega Kristusa in ga sprejmem za svojega Odrešenika.

Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Počasi začnem prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.

2. Branje poslušanje: Evangelij po Janezu 20,1-9

Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in óni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehítel in prvi prišel h grobu. Sklônil se je in videl povôje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povôje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, a ne ob povôjih, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih.

3. Meditacija – premišljevanje

O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:

Kam v mojem življenju je v postnem času posvetil žarek vstajenjskega jutra?

− V kateri grob, katero rano lahko povabim Gospoda v tem velikonočnem času?

− Če se uresniči ena od globokih želja, za katero čutim, da me Bog vabi, naj jo zaživim, česa me je strah? Povabim Gospoda, da vstopi v ta strah in mi pokaže svetlobo.

4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, sicer pa nadaljujem z osebno molitvijo

Marija Magdalena je tekla k tistim, ki so z njo delili ljubezen do Jezusa in trpljenje zaradi njegove krute smrti. Obrnila se je nanje, ki niso pobegnili kot drugi učenci, in so ostali v medsebojnem odnosu (Jn 19,15.26-27). Z njimi je želela deliti to zadnjo bolečino, ki jo je povzročila zloraba mrtvega telesa. Petra, »drugega« (»ljubljenega učenca«) in Marijo Magdaleno je zaznamovala posebna ljubezen do Jezusa in prav ta jih je tudi povezala, da so bili sposobni čutiti prisotnost ljubljene osebe.

Peter in drugi učenec sta tekla, toda slednji je prehitel Petra … vendar ni vstopil. Dejstvo, da se je »drugi učenec« ustavil, je več kot le gesta vljudnosti ali spoštovanja do starejšega. Je tiho priznanje, da je imel Peter v apostolski skupini prednostno mesto, čeprav to ni poudarjeno. Gre torej za znamenje občestva in njegovega pomena v veri v vstajenje.

Peter, ki je prečkal vhod v grob, je odkril dokaz, da ni prišlo do kraje telesa: noben tat ne bi izgubljal časa, da bi razgrnil telo, urejeno zložil prte in nato posebej zvil prtiček. To bi bilo tudi zelo težko izvesti, ker so olja, s katerimi je bilo telo maziljeno (zlasti mira), delovala kot lepilo, zaradi česar so se krpe popolnoma in trdno prilepile na telo, skoraj tako kot pri mumijah. Poleg tega je bil prtiček posebej zvit. V grobu je bilo vse v redu, čeprav Jezusovega telesa ni bilo tam. Peter je lahko vse to dobro videl, saj je bil že dan.

Anonimni učenec zagotovo ni videl ničesar drugega kot to, kar je opazil Peter. Morda si je videno razlagal drugače zaradi posebnega odnosa ljubezni, ki ga je imel z Jezusom. V vsakem primeru je bila njegova vera še vedno začetna, tako zelo, da ni našel načina, kako bi to izkušnjo delil z Marijo ali Petrom ali katerim od drugih učencev.

Za četrtega evangelista je dvojina “videti in verjeti” povsem smiselna in se nanaša izključno na vero v vstajenje (Jn 20,29), saj je bilo nemogoče v to resnično verjeti, preden je Gospod umrl in vstal (Jn 14,25-26; 16,12-15). Dvojno videnje-vera razkriva, da je bilo mogoče sprejeti vero v vstajenje zaradi tega, kar so videli (Jn 21,7).

Tudi tistim, ki so živeli blizu Jezusa, je bilo težko verovati vanj. Tako so bila zanje, kot so tudi za nas, edina vrata, ki nam omogočajo prestopiti prag pristne vere, razumevanje Svetega pisma (Lk 24,26-27; 1 Kor 15,34; Apd 2,27-31) v luči dogodkov vstajenja.

Nekaj je gotovo: če Jezus ne bi vstal od mrtvih in se prikazal svojim učencem, ne bi nikoli slišali zanj. Nič drugega ne bi moglo spremeniti žalostnih in obupanih moških in žensk v ljudi, ki žarijo od veselja in poguma. Resničnost vstajenja je osrednje dejstvo krščanske vere. Po daru Svetega Duha so nam podarjene »oči vere«, da bi lahko spoznali vstalega Jezusa Kristusa in moč njegovega vstajenja sredi našega vsakdanjega življenja, v naših »Galilejah« (Mr 16,7). Največje veselje, ki ga lahko doživimo, je prav v tem, da srečamo živega vstalega Kristusa ter ga osebno spoznamo in sprejmemo za svojega Gospoda in Odrešenika.

5. Osebna molitev

V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Slavim ga, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …

6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom

Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …

7. Delovanje

Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …

8. Zaključna molitev

Zaključim lahko samo s Slava Očetu, s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Hvala ti, moj Odrešenik, da prvi narediš korak k meni, ko se meni še zdi, da je nekaj mrtvo. Ti spremeniš, osvobodiš, obudiš, kar ima za živeti. Slava ti! Zaradi tebe lahko hodim, celo tečem. Zaradi tebe lahko kaj spremenim v življenju. Zaradi tebe imam moč, da storim, kar si niti sanjati ne upam! Ne, ne zaradi tebe – s Teboj! Vstali! Ti si moj Odrešenik, Ljubezen, ki me napolnjuješ z veseljem in pogumom ter me vodiš. Ti prežemaš moje življenje z vonjem večnega življenja.

9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:

Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?

Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu do mene in drugih ter o svojem do njega in drugih?

Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?

Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.

Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak