1. Umiritev in uvodna molitev
Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen, kot je nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:
Gospod, v teh dneh mi predstavljaš svojo pravo podobo – podobo ljubezni. Naj prisluhnem najlepši pesnitvi Ljubezni, simfoniji Ljubezni, da prežame moje srce in ga napolni s svetlobo Vstajenjskega jutra.
Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Počasi začnem prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.
2. Branje − poslušanje: Evangelij po Luku 22,14-23,56
14 Ko je prišla ura, je sédel k mizi in apostoli z njim. 15 In rekel jim je: »Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel, 16 kajti povem vam, da je ne bom več jedel, dokler ne bo dopolnjena v Božjem kraljestvu.« 17 In vzel je kelih, se zahvalil in rekel: »Vzemite to in si razdelite med seboj, 18 kajti povem vam, odslej ne bom več pil od sadu vinske trte, dokler ne pride Božje kraljestvo.« 19 In vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin.« 20 Prav tako je po večerji vzel tudi kelih in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas. 21 Toda glejte, roka tistega, ki me izdaja, je z menoj pri mizi. 22 Sin človekov sicer gre, kakor je določeno, toda gorje tistemu človeku, po katerem je izročen.« 23 Oni pa so se začeli spraševati, kdo izmed njih bo to storil.
24 Med njimi je nastal tudi prepir, kateri izmed njih se zdi največji. 25 On pa jim je rekel: »Kralji narodov gospodujejo nad njimi in njihovi oblastniki se imenujejo ›dobrotniki‹. 26 Med vami pa naj ne bo takó, ampak največji med vami naj bo kakor najmlajši in voditelj kakor strežnik. 27 Kdo je namreč večji: kdor sedi pri mizi ali kdor streže? Ali ne tisti, ki sedi? Jaz pa sem sredi med vami kakor tisti, ki streže. 28 Vi ste vztrajali z menoj v mojih preizkušnjah. 29 Prepuščam vam kraljestvo, kakor ga je meni prepustil moj Oče, 30 da boste jedli in pili pri moji mizi v mojem kraljestvu in sedeli na prestolih ter sodili dvanajst Izraelovih rodov.«
31 »Simon, Simon! Glej, satan vas je zahteval, da bi vas presejal kakor pšenico. 32 Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera. Ko se boš nekoč spreobrnil, utŕdi svoje brate.« 33 Ta mu je rekel: »Gospod, s teboj sem pripravljen iti tudi v ječo in smrt.« 34 On pa je dejal: »Povem ti, Peter, danes petelin ne bo zapel, dokler trikrat ne utajiš, da me poznaš.«
35 In rekel jim je: »Ko sem vas poslal brez denarnice, brez torbe in obutve, ali ste kaj pogrešali?« Dejali so: »Nič.« 36 Rekel jim je: »Kdor ima denarnico, naj jo zdaj vzame, prav tako tudi torbo; in kdor nima meča, naj proda svojo suknjo in si ga kupi. 37 Povem vam namreč, da se mora na meni izpolniti to, kar je pisano: Med hudodelce je bil prištet. To, kar zadeva mene, se bliža izpolnitvi.« 38 Rekli so: »Gospod, glej, tukaj sta dva meča.« On pa jim je dejal: »Dovolj je.«
39 Šel je ven in se kakor po navadi napotil proti Oljski gori. Tudi učenci so šli z njim. 40 Ko je prišel na tisti kraj, jim je rekel: »Molíte, da ne pridete v skušnjavo!«, 41 sam pa se je oddaljil od njih približno za lučaj kamna. Padel je na kolena in molil: 42 »Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi.« 43 Prikazal se mu je angel iz nebes in ga krepčal. 44 Ko ga je obšel smrtni boj, je še bolj goreče molil. Njegov pot je postal kakor kaplje krvi, ki padajo na zemljo. 45 Ko je vstal od molitve, je šel k učencem in ugotovil, da so od žalosti zaspali. 46 Rekel jim je: »Kaj spite? Vstanite in molíte, da ne pridete v skušnjavo.«
47 Medtem ko je še govoril, je prišla množica. Pred njo je hodil eden izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Juda. Približal se je Jezusu, da bi ga poljubil. 48 Jezus pa mu je rekel: »Juda, s poljubom izdajaš Sina človekovega?« 49 Ko so ti, ki so bili okrog njega, videli, kaj bo, so rekli: »Gospod, naj udarimo z mečem?« 50 In eden izmed njih je udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal desno uho. 51 Jezus je odgovoril: »Nehajte! Dovolj je!« In dotaknil se je ušesa ter ga ozdravil. 52 Vélikim duhovnikom, poveljnikom v templju in starešinam, ki so prišli nadenj, pa je rekel: »Kakor nad razbojnika ste prišli z meči in koli. 53 Dan na dan sem bil med vami v templju in niste vzdignili rok nad mene. Toda to je vaša ura in oblast teme.«
54 Zgrabili so ga torej in odvedli. Pripeljali so ga v hišo vélikega duhovnika; Peter pa je šel od daleč za njim. 55 Sredi dvorišča so zakurili ogenj, in ko so sedli skupaj, je Peter sédel mednje. 56 Ko ga je videla neka dekla, da sedi pri ognju, je uprla vanj oči in rekla: »Tudi ta je bil z njim.« 57 On pa je tajil in dejal: »Ne poznam ga, žena.« 58 Kmalu nato ga je videl nekdo drug in pripomnil: »Tudi ti si izmed njih.« Peter pa je rekel: »Človek, nisem.« 59 Kakšno uro pozneje je spet nekdo drug zatrjeval: »V resnici je tudi ta bil z njim, saj je vendar Galilejec.« 60 Peter pa je rekel: »Človek, ne vem, kaj praviš.« In tisti trenutek, ko je še govoril, je petelin zapel. 61 In Gospod se je obrnil in se ozrl na Petra in Peter se je spomnil Gospodove besede, kako mu je rekel: »Preden bo danes petelin zapel, me boš trikrat zatajil.« 62 In šel je ven in se bridko zjokal.
63 Možje, ki so imeli Jezusa vklenjenega, so ga zasmehovali in pretepali. 64 Zakrili so ga in spraševali: »Prerokuj, kdo te je udaril.« 65 In še veliko drugih kletev so izrekali zoper njega.
66 Ko se je zdanilo, so se zbrali starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ter ga privedli pred svoj véliki zbor. 67 Rekli so: »Če si ti Mesija, nam povej!« Rekel jim je: »Če vam povem, mi gotovo ne boste verjeli. 68 In če vas vprašam, mi gotovo ne boste odgovorili. 69 Toda odslej bo Sin človekov sedel na desnici Božje Moči.« 70 Vsi so dejali: »Ti si torej Božji Sin?« Rekel jim je: »Vi pravite, da sem.« 71 Oni pa so dejali: »Kaj potrebujemo še pričevanja, saj smo sami slišali iz njegovih ust.«
1 Vzdignila se je vsa množica in ga peljala k Pilatu. 2 Začeli so ga tožiti in so govorili: »Tega smo zalotili, da zavaja naš narod in brani cesarju dajati davke ter pravi, da je Mesija, kralj.« 3 Pilat ga je vprašal: »Si ti judovski kralj?« On pa mu je odgovoril: »Ti praviš.« 4 Pilat je rekel vélikim duhovnikom in množici: »Nobene krivde ne najdem na tem človeku.« 5 Oni pa so še bolj pritiskali in govorili: »Ljudstvo hujska, ko uči po vsej Judeji, od Galileje, kjer je začel, pa vse do sèm.«
6 Ko je Pilat to slišal, je vprašal, ali je ta človek Galilejec. 7 In ko je izvedel, da je izpod Herodove oblasti, ga je poslal k Herodu, ki je bil tiste dni tudi v Jeruzalemu. 8 Ko je Herod zagledal Jezusa, se je zelo razveselil. Že precej časa ga je namreč želel videti, ker je slišal o njem. Pričakoval je, da ga bo videl narediti kakšno znamenje. 9 Spraševal ga je z mnogimi besedami, Jezus pa mu ni nič odgovoril. 10 Véliki duhovniki in pismouki so stali zraven in ga silovito obtoževali. 11 Herod ga je skupaj s svojimi vojaki zasramoval, ga v posmeh ogrnil v bleščeče oblačilo in poslal nazaj k Pilatu. 12 Tisti dan sta se Herod in Pilat spoprijateljila; prej sta se namreč sovražila.
13 Pilat je sklical vélike duhovnike, voditelje in ljudstvo 14 ter jim rekel: »Pripeljali ste mi tega človeka, češ da zavaja ljudstvo, jaz pa sem ga vpričo vas zaslišal in nisem našel na njem nobene krivde v stvareh, zaradi katerih ga tožite. 15 Tudi Herod je ni našel, ker ga je poslal nazaj k nam. Glejte, nič smrti vrednega ni storil. 16 Kaznoval ga bom torej in izpustil.« 18 Tedaj so vsi hkrati zavpili: »Proč s tem! Izpústi nam Baraba!« 19 Ta je bil namreč vržen v ječo zaradi upora, ki je nastal v mestu, in zaradi umora. 20 Pilat jih je znova nagovoril, ker je hotel izpustiti Jezusa. 21 Oni pa so kar naprej vpili: »Križaj, križaj ga!« 22 Še tretjič jih je vprašal: »Kaj je vendar hudega storil? Ničesar, kar bi zaslužilo smrt, nisem našel na njem; kaznoval ga bom torej in izpustil.« 23 Oni pa so še vedno na ves glas kričali in zahtevali, naj ga križa. In njihovo vpitje je postajalo čedalje glasnejše. 24 Pilat je razsodil, naj se izpolni njihova zahteva. 25 Izpustil je tistega, ki je bil vržen v ječo zaradi upora in umora in so ga zahtevali, Jezusa pa je izročil njihovi volji.
26 Ko so ga odvedli, so prijeli Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, in mu naložili križ, da ga je nesel za Jezusom. 27 Za njim je šla velika množica ljudstva, tudi žene, ki so se tolkle po prsih in jokale zaradi njega. 28 Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: »Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki! 29 Glejte, prišli bodo namreč dnevi, ob katerih porečejo: ›Blagor nerodovitnim in telesom, ki niso rodila, in prsim, ki niso dojile!‹
30 Takrat bodo začeli govoriti goram: ›Padite na nas!‹ in gričem: ›Pokrijte nas!‹ 31 Kajti če z zelenim lesom delajo takó, kaj se bo zgodilo s suhim?«
32 Gnali pa so še dva druga, ki sta bila hudodelca, da bi ju skupaj z njim usmrtili. 33 In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. 34 Jezus je govoril: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Ko so si delili njegova oblačila, so zanje žrebali. 35 Ljudstvo pa je stalo zraven in gledalo. Celo voditelji so se norčevali iz njega in govorili: »Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec.« 36 Posmehovali so se mu tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali kisa. 37 Govorili so: »Če si judovski kralj, reši samega sebe.« 38 Nad njim je bil tudi napis: »Ta je judovski kralj.«
39 Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govoril: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!« 40 Drugi pa mu je odgovoril in ga grajal: »Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi? 41 In midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni storil nič hudega.« 42 In govoril je: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« 43 In on mu je rekel: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.«
44 Bilo je že okrog šeste ure, ko se je stemnilo po vsej deželi do devete ure, 45 ker sonce ni dajalo svetlobe. Zagrinjalo v templju se je pretrgalo po sredi. 46 Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.« In ko je to rekel, je izdihnil. 47 Ko je stotnik videl, kaj se je zgodilo, je slavil Boga in dejal: »Zares, ta človek je bil pravičen.« 48 In vse množice, ki so se zbrale, da bi gledale, in so videle, kar se je zgodilo, so se nazaj grede tolkle po prsih. 49 Vsi njegovi znanci pa so stali daleč proč; prav tako tudi žene, ki so ga spremljale od Galileje sèm in so to gledale.
50 Prišel je tudi mož, ki mu je bilo ime Jožef. Bil je član vélikega zbora, dober in pravičen mož, 51 ki ni soglašal z njihovim sklepom in ravnanjem. Doma je bil iz judovskega mesta Arimateje in je pričakoval Božje kraljestvo. 52 Ta je stopil k Pilatu in prosil za Jezusovo telo. 53 In snel ga je s križa, ga zavil v kos platna in položil v grob, izdolben v skalo, kamor ni bil še nihče položen. 54 Bil je dan pripravljanja in bližala se je sobota. 55 Žene, ki so prišle z Jezusom iz Galileje, so šle za Jožefom. Videle so grob in kako je bilo njegovo telo položeno. 56 Nato so se vrnile ter pripravile dišave in miro.
V soboto pa so po zapovedi počivale.
3. Meditacija – premišljevanje
O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:
− Jezus je pustil, da so ga prijeli, krivično obsodili, prebodli, pribili, sneli … in tretji dan je vstal. Spomnim se, kdaj se je to dogajalo v mojem življenju in me je Kristus odrešil.
− Kam bi se v pasijonu dali mi? Bistvo je, da ne gledamo nase s krivdo, marveč da zremo, kaj je za nas naredila Ljubezen.
4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, sicer pa nadaljujem z osebno molitvijo
Pasijon je zgodba o našem odrešenju. Vendar je še več, veliko več. Je zgodba o našem življenju. V vsem tem »umazanem« scenariju ni vloge, ki je mi, tudi ti in jaz, ne bi odigrali do popolnosti. Kakor Peter v svojem ponosu in Peter v svojem padcu in, upajmo, tudi Peter v svojem kesanju. Popolnoma bi se ujemali z učenci, ki so pobegnili ob prvem znaku nevarnosti; ali s Kajfo in visokimi duhovniki z njihovo samopravičnostjo in vnemo, da bi popravili druge, medtem ko bi sebe ignorirali; ali s Pilatom v njegovi zlorabi oblasti; ali z množico in njeno žejo po razburjenju in krvi. In Juda? Priznajmo si, da je Juda v vsakem od nas. V naših življenjih so trenutki in situacije, ko bi nam Jezus zlahka rekel tako kot Judu: Prijatelj, zakaj si tukaj? Resnica je, da so bili prav njegovi prijatelji tisti, ki so ga najbolj ranili.
Kristusu niso bile tuje težave, pomanjkanje in trpljenje, že dolgo pred tistim zadnjim dnem njegovega življenja. Kot pravi sveti Pavel, se je Jezus od trenutka, ko je prišel na zemljo, izpraznil Božje podobe, prevzel podobo služabnika in postal kot ljudje (Flp 2,6-7). On, Najvišji Bog, je trpel stiske ubogih. Včasih ni imel niti kam položiti glave. Trpel je lakoto in žejo. Po dolgih dneh, ko ga je obkrožala množica ljudi, ki je iskala zdravje, pa je pogosto cele noči preživel v molitvi. Kljub sočutju do vseh, ki so prišli k njemu, je naletel na sovraštvo in zavračanje, zlasti s strani farizejev in duhovnikov, ki so ga nameravali ubiti. Kako zelo sta ga ta zavrnitev in sovraštvo morala žalostiti! Kako se je moral počutiti, ko so ga zavrnili ljudje, ki jih je izbral izmed vseh drugih?
Obraz Božjega Sina je bil kruto iznakažen. Čelo, po katerem je tekla kri, roke in noge, pribite na križ, telo, raztrgano z biči, stran, prebodena s kopjem. Večna Beseda, ki je postala vidna v Jezusu. Zakaj takšno trpljenje? Lahko samo rečemo z Izaijem: »On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« (Iz 53,5). Bog, naš Oče, daj, da trpljenje tvojega Sina za nas ne bo zaman.
Danes začenjamo “veliki teden”. Na vsakem koraku sledimo Jezusu. Začnemo z njegovim zmagoslavnim vstopom v Jeruzalem, kjer ga sprejme velika množica privržencev, ki mu ploskajo in ga slavijo. V četrtek se mu bomo pridružili pri mizi in prejeli daritev njega samega v kruhu in vinu. Po večerji z njim bomo hodili po poti, ki vodi iz zgornje sobe na Oljski vrt. Tam ga bomo videli, kako pada na tla v strahu in tesnobi pred kruto smrtjo, ki ga čaka. V petek bomo stali ob njegovi Materi ob vznožju križa in sočustvovali z njim tako v njegovi telesni agoniji kot v duševnih mukah.
Še posebej bomo občutili del njegove osamljenosti in zapuščenosti, ne le od prijateljev in privržencev, temveč celo s strani Boga. V soboto bomo ob njegovem grobu tiho in molče prisotni, saj se bomo spominjali krivice, sovražnosti in krutosti vseh tistih hudobnih ljudi, ki so ga umorili. Nato se bomo v soboto pozno zvečer iz teme našega potovanja preselili na kraj, kjer bo svetlo gorel ogenj. Tam se bomo pridružili sprevodu velike velikonočne sveče, ki predstavlja vstalega Kristusa, ki razsvetljuje temo naše cerkve in življenja.
Tam in takrat se bosta bolečina in žalost našega potovanja z Jezusom na Kalvarijo umaknili upanju in veselju, ki prihajata z našim zavedanjem: Jezus Kristus ni mrtev in ni odšel. Ne, on je živ, močan in mogočen, živ v sebi in živ v nas. In tako bomo v svojih srcih slišali tiste zagotovilne besede, ki jih je Julijana iz Norwicha v svojem videnju križanega Kristusa slišala iz njegovih ust: »Vse bo dobro, vse bo dobro, vse bo dobro, vse bo dobro.«
5. Osebna molitev
V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Slavim ga, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …
6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom
Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …
7. Delovanje
Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …
8. Zaključna molitev
Zaključim lahko samo s Slava Očetu, s svojimi besedami ali s predlaganimi:
Hvala ti, Kristus Odrešenik, da greš zame do konca, me poiščeš, kjer koli sem, in me pelješ v zmago Jutra, v Svetlobo. Pokažeš mi, da sem objet v tvoji Ljubezni in da lahko s pogledom hčere, sina gledam vse ljudi.
9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:
Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?
Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu do mene in drugih ter o svojem do njega in drugih?
Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?
Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.
Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak