1. Umiritev in uvodna molitev
Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen, kot je nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:
Jezus, vabiš me, naj bom v trpljenju podoben tebi. Ne poskušaš za vsako ceno razumeti. Ti v trpljenje stopaš z usmiljenjem, sočutjem, prisotnostjo. Gospod, podpiraj me, ko omagujem, ko se pot zdi puščava. Vedno na novo me spomni, da se zlo premaga samo z dobrim.
Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Počasi začnem prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.
2. Branje − poslušanje: Evangelij po Luku 13,1-9
1 Prav v tistem času je bilo tam navzočih nekaj ljudi, ki so mu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. 2 Odgovoril jim je: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? 3 Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani. 4 Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? 5 Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.«
6 In povedal je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. 7 Rekel je svojemu vinogradniku: ›Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?‹ 8 Ta pa mu je odgovoril: ›Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in pognojim. 9 Morda bo naposled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.‹«
3. Meditacija – premišljevanje
O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:
− Nekajkrat preberem odlomek in se osredotočim na Jezusovo držo usmiljenja, ki z vso vero pognoji suho figo.
− Mi bi hitro posekali, kar nam ni všeč, Jezus pa še v suhi figi vidi potencial rodovitnosti. Gospod, kje me želiš rodovitnega?
4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, sicer pa nadaljujem z osebno molitvijo
Nekateri ljudje so šli k Jezusu, da bi ga obvestili o pokolu nekaj Galilejcev, katerih kri je Pilat pomešal s krvjo njihovih žrtev. Verjetno je šlo za umor, ki se je zgodil na gori Gerazim. Ta je bila še vedno romarski kraj, kamor so ljudje hodili žrtvovat. Dogodek poudarja krutost in neumnost rimskih vladarjev v Palestini, ki so s takšnimi nerazumnimi dejanji izzivali versko občutljivost Judov. Tudi takrat so podobno kot danes komentirali dogodke, ki so se zgodili, in želeli slišati pojasnila tistih, ki so oblikovali javno mnenje.
Jezus jim je odgovoril z vprašanjem. Tako jih je spodbudil, da sami razmišljajo. Hkrati pa jim je pokazal na takrat razširjeno razlago: trpljenje in nasilna smrt sta Božja kazen za neki greh, ki ga je ta oseba storila. Njegov odgovor je bil kategoričen: Niso bili krivi. Zanikal je ljudsko razlago in dogodek spremenil v izpraševanje vesti: “Če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani.” Z drugimi besedami, če ne bo prišlo do resnične in ustrezne spremembe, bo enak pokol doletel vse. Kasnejša zgodovina je potrdila njegovo predvidevanje. Sprememba se ni zgodila. Niso se spreobrnili in štirideset let pozneje, leta 70, so Rimljani uničili Jeruzalem. Veliko ljudi je bilo pobitih. Jezus je že takrat videl resnost političnega položaja svoje države. Na eni strani je bila vedno hujša in neznosna rimska nadvlada, na drugi strani je bila uradna religija, ki je postajala vse bolj odtujena in ni razumela pomena vere v Boga v življenju ljudi.
Da bi še bolj podprl svoje razmišljanje o konkretnih življenjskih situacijah, je Jezus komentiral še drug dogodek. Zaradi snežnega meteža ali česa drugega se je stolp v Siloi podrl in kamenje je zdrobilo osemnajst ljudi. Ljudje so mislili, da je to Božja kazen. On pa jim pove, da to ni res.
Jezus je mistik, kontemplativec. Dogodke bere na drugačen način, kot je običajno med ljudmi. Zna brati in razlagati znamenja časa v luči Očeta in njegove ljubezni in usmiljenja. Zanj je svet transparenten. V njem vidi navzočnost Boga Očeta in klic k življenju z njim in sodelovanje z njegovo usmiljeno in služečo ljubeznijo. Tragične dogodke razlaga tako, da se njegovi učenci in poslušalci učijo v vsem tem videti Božji klic k spremembi in spreobrnjenju.
Jezus je pripovedoval priliko, kako je nekdo v svojem vinogradu posadil figovec. Tri leta drevo ni obrodilo nobenega sadu. Zato je rekel svojemu viničarju, naj ga poseka. Vinogradnik pa mu je odgovoril, da naj še potrpi eno leto.
Ne vemo, ali je Jezus to priliko povedal takoj po svojih komentarjih o pokolu in zrušenju stolpa v Siloi. Verjetno je bil Luka tisti, ki jo je umestil sem, saj je videl povezavo med komentarji dogodkov in priliko o figovcu. Ne pove, kakšna je ta povezava. Prepušča nam, da jo odkrijemo sami.
Priliko lahko razložimo tako: Lastnik vinograda in figovca je Bog Oče. Figovec predstavlja ljudi. Jezus je vinogradnik. Lastnik vinograda se je naveličal iskati sadove na figovcu, zato se odloči, da bo drevo izkoreninil. Tako bo več prostora za druge rastline, da bodo lahko obrodile sadove.
Izbrano ljudstvo ni obrodilo sadu, ki ga je pričakoval Bog. Zato želi, da se vesela vest o Božjem kraljestvu prenese tudi na pogane. Jezus pa je vinogradnik, ki prosi, da bi figovec še malo ostal. Želi podvojiti svoja prizadevanja, da bi dosegel spremembo in spreobrnjenje.
Kasneje v evangeliju spozna, da njegova podvojena prizadevanja niso obrodila sadov. Ne bodo se spreobrnili. Jezus obžaluje, da se niso spreobrnili, in joka nad mestom Jeruzalem (Lk 19,41-44).
To je eden izmed pomenov prilike. Gotovo je še kakšen drug. Povabljeni smo, da prosimo Svetega Duha, da nas spominja, uči in vodi pri iskanju njenega pomena za današnji čas.
5. Osebna molitev
V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Slavim ga, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …
6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom
Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …
7. Delovanje
Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …
8. Zaključna molitev
Zaključim lahko samo s Slava Očetu, s svojimi besedami ali s predlaganimi:
Hvala ti za neomajno zaupanje, Kristus! Ti vztrajaš, da pognojiš suho figo, ker v njej vidiš rodovitno drevo. Tako kot to delaš meni, da bi obrodil nov pogled, Tvoj pogled – pogled ljubezni.
9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:
Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?
Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu do mene in drugih ter o svojem do njega in drugih?
Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?
Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.
Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak