1. Umiritev in uvodna molitev
Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen, kot je nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:
Gospod, samo v tebi je moč, da zmorem živeti ljubezen, usmiljenje, odpuščanje, brez obsojanja, dobrodelnost, dobrohotnost. Samo ti me lahko ozdraviš največjega suženjstva, to je suženjstva greha, strahu in obsodbe ter mi namesto tega podariš ljubezen in sadove ljubezni. Sveti Duh, ti me, prosim, navdihuj, ko izbiram, koga poslušam in kako se vedem!
Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Počasi začnem prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.
2. Branje − poslušanje: Evangelij po Luku 6,39-45
39 Povedal pa jim je tudi priliko: »Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? 40 Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj. 41 Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? 42 Kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,‹ če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver, ki je v očesu tvojega brata.« »Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. 44 Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. 45 Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.«
3. Meditacija – premišljevanje
O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:
− Jezus je spreten in nežen zdravnik. Katero bruno mi Jezus želi pokazati in biti z mano, ko ga odstranjujem?
− Komu želim odpustiti? Prosim Svetega Duha, da me vodi po poti odpuščanja.
− Kaj mi želi Gospod podariti, ko odstranim bruno ali ko odpustim?
4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, sicer pa nadaljujem z osebno molitvijo
Lukov evangelij je napisal učenec, ki je bil zdravnik. Z bistroumno pronicljivostjo prikaže Jezusa kot dobrega zdravnika in pastirja ljudi in išče tiste, ki si želijo ozdravitve, odpuščanja in obnove telesa, duše in duha. Prišel je, da bi nas osvobodil najhujšega možnega zatiranja − suženjstva greha, strahu in obsodbe. Kot nežen in spreten zdravnik razkriva rak greha, zla in zatiranja v naših življenjih, da bi nas lahko celovito osvobodil in obnovil. Ključni korak k temu je zahteva, da se najprej podredimo zdravniku, ki nas ozdravi.
Jezus želi ozdraviti in obnoviti ne le nas samih, temveč celotno človeško družino. Želi, da bi postali njegovo orodje zdravljenja, odpuščanja in obnove za druge. Pri tem pa nas najbolj ovira naše obsojanje in sojenje drugih. Rabini so učili: “Kdor dobro sodi svojega bližnjega, tega bo Bog ostro sodil.”
Naša sodba o drugih je običajno “zgrešena”, ker ne vidimo v notranjost druge osebe, nimamo dostopa do vseh dejstev ali pa nas premamijo instinkti in nerazumni odzivi na ljudi. Lažje je najti napako v drugih kot v sebi. Kritičen in obsojajoč duh prej uničuje, kot zdravi, prej zatira, kot obnavlja, prej odbija, kot privlači. Če želimo rasti v ljubezni, je potrebno o drugih ljudeh misliti le najboljše. Prav prijaznost pri presojanju ni nič manj kot sveta dolžnost.
Jezus pozna naše napake in vidi vse, tudi nepopolnosti in grehe srca, ki jih pogosto ne prepoznamo v sebi. Kot nežen oče in spreten zdravnik nas potrpežljivo priteguje k svojemu usmiljenju in odstranjuje rak greha, ki veže naše srce. On nas zmore prežeti s svojo ljubeznijo in usmiljenjem, da bomo zmogli živeti dobrodelnost, strpnost in dobrohotnost do vsakega človeka.
Figovec je bil za Palestince med vsemi drevesi najljubše drevo. Simboliziral je plodnost, mir in blaginjo. Grozdje je prav tako dajalo vino, simbol veselja. Trnje in robidovje je bilo dobro le kot gorivo za ogenj.
Obstaja pregovor, ki pravi, da se drevo po sadu pozna. Podobno tudi človek. Kaj bo obrodil v svojem življenju, je odvisno od tega, kaj je posejal v svoje srce. Neki pisatelj je rekel: “Posejte dejanje in požanjete navado. Posejte navado in požanjete značaj. Posejte značaj in požanjete usodo.” Tako kot sadje tudi značaj ne zraste čez noč. Za vse je potreben svoj čas.
Sad drevesa je zdrav, kadar nima napak, ni pokvarjen ali obolel. Dober sad človekovega življenja je rezultat zdravega življenja − življenja v skladu z moralno resnico in pokončnim značajem. Prerok Izaija nas svari pred nevarnostmi laži: “Gorje tistim, ki zlo imenujejo dobro in dobro zlo, ki postavljajo temo za luč in luč za temo” (Iz 5,20). Laži in slabim sadovom v svojem življenju se lahko izognemo le tako, da smo zvesti troedinemu Bogu, njegovi besedi ter sodelujemo z njegovo milostjo, ki nam omogoča, da se odvrnemo od zla in napačnih dejanj ter izgradimo evangeljski značaj!
Tisti, ki so zvesti troedinemu Bogu, vedo, da njihova moč ni v njih samih, ampak v njem, ki nam daje vse, kar potrebujemo, da bi živeli kot učenci Jezusa Kristusa. Krepi nas z darovi Svetega Duha in s krepostmi vere, upanja, ljubezni, razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. V sodelovanju s Svetim Duhom zmoremo udejanjati darove in kreposti, rasti v naši pobožnosti in značaju ter razločevanju med dobrim in slabim, dobrim in boljšim (1 Tim 4,7-8; Heb 5,14).
5. Osebna molitev
V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Slavim ga, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …
6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom
Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …
7. Delovanje
Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …
8. Zaključna molitev
Zaključim lahko samo s Slava Očetu, s svojimi besedami ali s predlaganimi:
Hvala ti, usmiljeni Jezus, vir ljubezni, odpuščanja, da me vabiš v bližino z ljudmi. Tam lahko s tvojo pomočjo, v neskončni ljubezni, ugledam svoja bruna in jih odstranim, da tako lahko vidim človeka pred seboj. In to je dober sad – da lahko v človeku spoznam sestro, brata in izberem načine in vedenja, ki izvirajo iz Ljubezni.
9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:
Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?
Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu do mene in drugih ter o svojem do njega in drugih?
Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?
Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.
Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak