V fazi izjemne žalosti, premagovanje travmatične izkušnje ob iskanju razlogov za dejanje otroka, da zase ne vidi več izhoda, je vsak namig pomoči dar. Je ponujena/odkrita možnost, da boš nekje slišan, da boš začutil tiho podporo od nekoga, ki doživlja sorodne bolečine. Ob tem instiktivno začutiš, da ti bo nekaj dalo kanček upanja za premagovanje stiske.
Pri tem, ko na glas govoriš svojo stisko, si slišan, čeprav se ti morda zdi, da je vsak v svoji obliki žalovanja. Si tam, v prostoru, ki deluje umirjeno, tiho … Izrečeš lahko tisto, kar te utesnjuje, omejuje v tem procesu, istočasno odložiš, četudi samo za kratek čas, del stiske, bolečine.
V samo pripravo na srečanje so bile vložene misli, občutenje, podoživljanja izgube ljubljene osebe. Ob tem moram reči, da mi ni bilo neprijetno ali da bi se mi ob tem sprožil dodatni stres ob podoživljanju vsega, kar se je zgodilo. Poleg tega je bila ponovna izkušnja vrniti se v preteklost ob izgubi naših najbližjih, možnost primerjave s podobno izkušnjo. Prisoten je bil razmislek o našem zemeljskem bivanju, pomenu le-tega, o zavedanju, da ne bomo večno tu.
Dobljena navodila in prebrana poglavja knjige, ki smo jih prejeli, so smerokaz, povezovalna nit naših srečanj, da ne bi zašla na neko stranpot. Nisem si prestavljala, da bo šlo v to smer, pravzaprav nisem imela nobene prestave, kako bo vse skupaj potekalo. Želela sem si samo, da povem, izrazim svojo bolečino. Edina in resnična želja mi je bila, da se mi otrok vrne v obliki, kot sem ga poznala. In vedela sem, da je to nemogoče. Upaš pa!
V skupini sem lahko delila veliko svojih pogledov, izkušenj ter se iskreno izrazila o svojih doživljanjih.
Drugim, ki se želijo vključiti v skupino za žalovanje, svetujem: pojdi in hodi, doživel boš svoja občutenja.
Jožica, izgubila sina zaradi samomora