Lectio divina nedeljskega evangelijaLectio divina

1. Umiritev in uvodna molitev

Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen, kot je nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:

»Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen vaš Oče v nebesih!« Ne moremo sami, zato nam Bog najprej daje Ljubezen, Božje hčerinstvo in sinovstvo, da lahko potem mi to podarjamo naprej in imamo trdnost v Očetu. Kristus nam je po krstu podaril oblačilo Božjega hčerinstva in sinovstva. Gospod, ti me vabiš, da poslušam tvojo Besedo, saj mi tako govoriš na srce. Naj bom pogosto s tvojo Besedo, da bom tako lahko podarjal naprej suknjo, ki si mi jo ti prvi podaril, suknjo Ljubezni.

Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Počasi začnem prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.

2. Branje poslušanje: Evangelij po Luku 6,27-38

27 »Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. 28 Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami. 29 Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo, in kdor ti hoče vzeti plašč, mu tudi obleke ne brani. 30 Vsakemu, ki te prosi, dajaj, in če kdo vzame, kar je tvoje, ne zahtevaj nazaj. 31 In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim. 32 Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. 33 Če namreč delate dobro tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto. 34 In če posojate tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmejo enako. 35 Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. 36 Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« 37 »Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. 38 Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.«

3. Meditacija – premišljevanje

O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:

− Kateri del odlomka me nagovarja?

− Kaj bi želel ta teden narediti na odnosih? Kako lahko to že začnem živeti, ne da čakam, kako se bo odvilo?

− V katerem odnosu me Gospod še posebej vabi, da delim oblačilo hčerinstva, sinovstva, to je obleko ljubezni?

4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, sicer pa nadaljujem z osebno molitvijo

Besede, ki jih Jezus nameni tem ljudem, so zahtevne in težke: ljubite svoje sovražnike, ne preklinjajte jih, nastavite drugo lice, ne protestirajte in se ne pritožujte. Dobesedno gledano se zdi, da so te zapovedi naklonjene bogatim, ki ropajo. Toda niti Jezus jih ne upošteva dobesedno. Ko ga je vojak udaril po obrazu, mu ni nastavil drugega, ampak ga je odločno vprašal, zakaj ga bije (Jn 18,22-23). Kako naj torej razumemo te besede? Za Luko je takšna pretirana in nesebična velikodušnost posnemanje Božjega usmiljenja in njegove popolnosti, ki je v tem, da ljubi vse ljudi brez razlike (Mt 5,45). Jezusovi izreki, ki jih Luka za tem za tem zapiše, nam lahko pomagajo razumeti, česa nas želi naučiti.

Prvi izrek je tako imenovano zlato pravilo: “Ravnaj z drugimi tako, kot želiš, da bi ljudje ravnali s teboj!” (Lk 6,31). Drugi se glasi: “Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen vaš Oče v nebesih!” (Lk 6,36). Ti dve smernici kažeta, da ne želi preprosto spremeniti razmer, saj se s tem ne bi nič spremenilo. Novost, ki jo želi zgraditi, izhaja iz nove izkušnje Boga Očeta, polnega nežnosti, ki sprejema vse! Grožnje proti bogatim ne morejo biti povod za maščevanje revnih! Jezus zahteva nasprotno držo: “Ljubite svoje sovražnike!” Ljubezen ne more biti odvisna od tega, kaj dobim od drugih. Resnična ljubezen želi dobro drugega, neodvisno od tega, kaj on ali ona stori zame. Ljubezen je ustvarjalna, saj je takšna tudi Božja ljubezen do nas (Lk 6,27). Podobno pravi tudi Matej z drugimi besedami: “Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.” (Mt 5,48) A nikoli nihče ne bo mogel reči: “Danes sem bil popoln, usmiljen, kakor je popoln, usmiljen Oče v nebesih.”

Pravzaprav imajo vse religije po vsem svetu isto zlato pravilo z različno formulacijo. To je znamenje, da je izražena univerzalna intuicija ali želja, ki prihaja od Boga in je del našega bitja po Božji podobi.

Jezus daje tudi štiri nasvete: dva v negativni obliki, ne sodite in ne obsojajte, in dva v pozitivni obliki: odpuščati in dajati obilno mero. Ko Jezus pravi: »Dajajte in se vam bo dalo,« misli na vse tisto, česar smo že deležni po Božji ljubezni. Kadar pa je naš način ravnanja z drugimi slab, Bog pri nas ne more uporabiti obilne in preobilne mere, ki bi jo želel dati.

Ni Bog tisti, ki obsoja, ampak se ljudje sami obsodimo glede na izbiro, ki jo naredimo med življenjem in smrtjo, dobrim ali zlim. Ti trenutki izbire so trenutki Božjega obiska svojega ljudstva (1 Mz 21,1; 50,24-25). Luka je edini evangelist, ki uporablja to podobo (Lk 1,68.78; 7,16; 19,44). Zanj je Božji obisk tisti, ki pred ljudi postavlja izbiro med blagoslovom ali prekletstvom. »S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.« (Lk 6,38) Vse premalo se tega zavedamo.

5. Osebna molitev

V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Slavim ga, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …

6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom

Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …

7. Delovanje

Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …

8. Zaključna molitev

Zaključim lahko samo s Slava Očetu, s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Gospod, ti me vedno znova spomniš, da če sem zasidran v tebi, sem lahko spoštljiv, tudi če drugi niso takšni do mene, saj imam trdno sidro. Ob tem lahko ljubim, kot ti. Daješ mi zgled, da ob tem še vedno lahko postavim jasno mejo, ko je to potrebno, vendar ne obsojam. Hvala ti za zgled ljubezni in večen navdih, kako lahko ravnam v vsakdanjem življenju.

9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:

Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?

Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu do mene in drugih ter o svojem do njega in drugih?

Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?

Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.

Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak