»Spolnost« ne pomeni samo naše zmožnosti, da ljubimo, ampak tudi način, kako ljubimo kot čustvena, telesna, duhovna, strastna in spolna bitja. Krščanstvo veliko govori o ljubezni, toda včasih se zdi ta ljubezen malce težko razumljiva in nezemeljska. Ljubiti moramo namreč takšni, kakršni smo: kot spolna bitja, hrepeneča, čustvena, željna dotika in bližine.
Verujemo, da je Bog ustvaril naša telesa in dejal, da so zelo dobra. Bog se je utelesil med nami in postal človek kakor mi. Jezus nam je poklonil zakrament svojega telesa in obljubil vstajenje naših teles. Naša telesna in strastna narava bi nam vendar morala biti blizu in brez zadrege bi morali govoriti o spolnosti! Toda pogosto, ko Cerkev govori o spolnosti, ljudi ne prepriča. Kot Cerkev, Božje ljudstvo, se še vedno učimo, da bi se v naših lastnih telesih počutili kot doma. Spustiti se moramo na realna tla!
Sv. Janez Zlatousti je nekoč pridigal o spolnosti in opazil, da nekateri ljudje zardevajo. Ogorčeno je dejal: »Zakaj zardevate? Ali ni spolnost čista? Obnašate se kot heretiki!« Mišljenje, da je spolnost odvratna, pomeni pomanjkanje pravega pogleda na spolnost. Naučiti se moramo ljubiti kakor spolna in obenem strastna bitja, saj se ti prvini med seboj prepletata. Sicer ne bomo vedeli povedati nič o Bogu, ki je ljubezen.
Ko govorimo o krščanstvu in spolnosti, ljudje navadno vprašajo, kaj je dovoljeno in kaj prepovedano. Kakšna spolna aktivnost je dovoljena med ljudmi, ki niso poročeni? Ali imajo ljudje istega spola lahko spolno zvezo? To pomeni, da se zadeve lotevamo na napačnem koncu. Prvo moralno vprašanje namreč je: »Kaj sporočam s svojim obnašanjem?« Etika je učenje obnašanja do drugih z namenom, da se lahko z njimi vedno globlje povežemo. Dejanje ni slabo zato, ker je prepovedano, ampak ker uničuje človeške odnose.
Naši spolni odnosi bi torej morali biti izraz darovanja samega sebe nekomu drugemu, in sprejetje darila – druge osebe. Morali bo torej biti globok izraz darovanja. V spolnem odnosu se učimo, kako dati sebe drugemu brez zadržka, zavestno in z zaupanjem. Kako sprejeti darilo, drugo osebo, s spoštovanjem in hvaležnostjo. Poročeni par lahko spi skupaj, toda zakonca se kljub temu ne podarita vedno drug drugemu ali nista uspešna pri prejemanju daru, telesa drug drugega.
Središčnost zvestobe
V središču spolne etike mora biti čaščenje zvestobe, ne glede na vrsto odnosa. Celo v prijateljstvu je zvestoba bistvena. Sami sebe, svoje telo, življenje, upanje in strahove damo nekomu drugemu brez zadržkov, zdaj in za vedno. Značilna oblika, ki se je izoblikovala skozi zgodovino krščanstva, je poročna zaobljuba, ko si mož in žena obljubita zvestobo do smrti. V današnji družbi je to postalo težje, saj ljudje živimo dlje in smo bolj mobilni. Pravzaprav v naši družbi nobena vez ni več tako trdna, kakor je to bilo nekoč. Živimo v družbi kratkotrajnih dogovorov, tako v službi kakor doma. In to povzroča velike težave parom, ki se znajdejo v krizi ali pa jim je zakon propadel..
Zvestoba pomeni mnogo več, kakor preprosto ostati skupaj in se ne ločiti. Omogoča odnos, v katerem si ljudje vzamejo čas, da pripadajo drug drugemu, da vidijo drugega in da drugi vidi njih. Veliko časa potrebujemo, da si upamo dovoliti intimnost in ranljivost, da se naučimo, kako biti svobodni in odkriti vpričo nekoga drugega. Dlje časa ko smo z drugimi, prej bodo odkrili naše slabosti, naše strahove in neuspehe. Zvestoba je tvegana. Rowan Williams krasno pove: »Vso lepoto telesa lahko odkrijem, če si vzamem čas, čas, ki je potreben za medsebojno priznanje, da moj sozakonec in jaz nisva samo pasivna instrumenta. Takih stvari se naučimo s pogovarjanjem in sodelovanjem; seveda, več časa ko potrebujeva, dlje traja tveganje. Več razkrijeva in s tem dopustiva, da se oblikujeva z dojemanjem drug drugega. Če spolno zvestobo pravilno razumemo, potem ni izogibanje tveganju, ampak je oblikovanje konteksta, v katerem je veliko lepote, ker smo se zavezali, da ne bomo zbežali od dojemanja drugega.« Potreben je pogum, da ostanemo z drugo osebo potem, ko vidi naše slabosti. Evharistija nas vabi, da vztrajamo v zvestobi tudi takrat, ko smo izpostavljeni v vsej svoji krhkosti.
Tisto noč, preden je Jezus umrl, nam je dal svoje telo in nas povabil h globljemu razumevanju tega, kaj pomeni ponuditi telo drugi osebi. To je dejanje medsebojnega odnosa. Tudi spolnost bi morala biti vedno komunikativna in predvsem izražati odnos, ki temelji na dajanju in sprejemanju daril. V bistvu spolnosti sta hvaležnost in radodarnost. Spolni odnos je prenos darila našega obstoja in tako najgloblji izraz tega, kaj pomeni biti človek.
Iz knjige: Timothy Radcliffe. 2011. Ljubiti v svobodi. Ljubljana: Družina.
Vprašanja za razmislek in pogovor
Kaj me/naju je še posebej nagovorilo v tem besedilih?
K čemu me/naju spodbuja to razmišljanje glede najinega odnosa do spolnosti in Boga?
Kako lahko povežem/va spolne odnose z evharistično daritvijo?
Ljubljana, 5. 2. 2022
Foto: Canva