Obred prižiganja sveče v spomin na umrle ljubljene osebe je del naše kulture. Prižgana sveča med drugim pomeni, da je v nas še vedno živ in svetel spomin nanje.
Katoličani radi prižigamo sveče na grobovih naših umrlih ljubljenih osebe, še posebej na praznik vseh svetih in na dan spomina vseh vernih rajnih. Prav tako se v nekaterih župnijah vsak dan v mesecu novembru še posebej moli zanje. Tudi nekatere družine v tem mesecu vsak dan prižgejo svečo v spomin nanje in se zanje zahvaljujejo Bogu Očetu ter ga prosijo, da bi bil usmiljen z njimi in jim nakloni tisto, v kar so verovali in si prizadevali.
Ni pa med nami navada, da bi si kdaj vzeli čas in bi se posvetili govorici same sveče in njenega plamena.
Prav je, da se tudi kdaj ustavimo, sami ali pa skupaj z drugimi, prižgemo svečo ter prosimo Svetega Duha, naj nam pomaga, da se bomo lahko dali poučiti od nje, kaj želi nam osebno povedati o Bogu Očetu, o Jezusu Kristusu in o nas ter kaj vse dela Bog za nas in želi delati po nas tam, kjer smo, in kako smo po njej povezani z našimi umrlimi ljubljenimi osebami.
Morda se nam zdi to čudno, a ni. Spomnimo se, kako je Jezus ob drugi priliki rekel učencem, naj se dajo poučiti od lilij in ptic o nebeškem Očetu, o njegovi skrbi zanje (Mt 6,26-30). Na ta način naj bi bolj nazorno videli, kako je nebeški Oče dobrotljiv in kako skrbi tudi za vse stvarstvo, čeprav tega pogosto ne vidimo. V tem duhu nas Jezus vabi, da se damo poučiti od goreče sveče in dano nam bo tisto, kar obljublja vsem, ki gledajo in poslušajo na njegov način. Prav tako nam bo morda dano, da bomo uvideli, kako skrbi sedaj za naše umrle ljubljene osebe in kako smo lahko na nov način povezani z njimi in smo skupaj deležni Božje ljubezni, v kateri vsi živimo in bomo lahko večno živeli.
1. Uvod
− Izberem primeren prostor in molitveno držo, ki me najbolj umirja … Najbolje je, da sedim vzravnano, z obema nogama na tleh … Pred seboj imam prižgano svečo …
− Zaprem ali priprem oči, tako da vidimo samo svečo … Zavem se prostora in goreče sveče … Nato se zavem občutkov v posameznih delih telesa, od glave do stopal … Ko se zavem celotnega telesa in vse sprejmem, postopoma vstopam v zavedanje Božje navzočnosti. Počasi naredim znamenje križa. Z njim izpovem svojo vero v navzočnost troedinega Boga v meni, v drugih in vsem stvarstvu ter izročim svoje telo in vse, kar sem, navzočnosti Očeta po Sinu v Svetem Duhu.
− Mirno diham in poskušam zaznati svoje dihanje … Lahko si predstavljam, da diham s Svetim Duhom in v njem. Ko vdihnem, rečem v sebi »Sveti« − ko izdihnem, rečem »Duh«. To mirno ponavljam v ritmu dihanja ter dopuščam, da me preplavlja Sveti Duh, katerega ime ponavljam in ga kličem v svoje globine, v vse, kar sem.
− Počasi se vedno bolj zavedam navzočnosti Duha in dopustim, da vstopa po njem Kristus v vse, kar sem in kar nosim v sebi, tudi v vse stiske in bolečine zaradi odsotnosti fizične odsotnosti umrle ljubljene osebe. Prosim ga, naj me spominja, uči, vodi kontemplacijo in meditacijo prižgane sveče.
2. Kontemplacija goreče sveče
− Odprem oči in se prepustim pogledu na gorečo svečo … Najprej gledam celotno svečo … Povsem se prepustim njeni navzočnosti, da me bi mogla celostno nagovoriti in stopiti vame. Postopoma svojo pozornost usmerim predvsem na plamen … Prepustim se njegovi svetlobi, toploti …
− Preprosto, brez kakšnega koli presojanja, sprejemam vse, kar vidim, slišim, vonjam, zaznavam … S svojo notranjostjo celostno poslušam, da bi slišal njeno govorico in dojel, kaj mi govori …, kako me poučuje o Očetu in Sinu, Jezusu Kristusu …, o novem življenju moje umrle ljubljene osebe v objemu večne ljubezni troedinega Boga …, o novem odnosu ljubezni z njo v njem, v katerega sem povabljen …
− Kjer me kaj nagovori, nasičuje, daje tolažbo, lahko ostanem tako dolgo, dokler me tisto hrani, izgrajuje. Kjer pa me kaj odbija, mi povzroča strah, tesnobo, lahko ostanem dalj časa, da počasi notranje uvidim, kaj mi želi Božji Duh dati preko tega. Lahko pa tudi nadaljujem in se kdaj drugič vrnem k temu, če mi bo Božji Duh dopustil, da bo njegova luč razsvetlila mojo temo, stisko, tesnobo, bolečino, potrtost … ter mi bo dano novo upanje in moč za nadaljnji korak …
− Nikamor se mi ne mudi. Ostajam v tišini, v molčečem poslušanju in gledanju vsaj 20 minut.
(Če se mi zdi, da bi mi lahko bilo v pomoč zavedanje nekaterih stvari, ki se jih sam nisem zavedel, si lahko počasi, v molitvenem duhu, preberem nekaj misli ob goreči sveči, ki jih najdem spodaj!)
3. Molitveni odgovor
Z Očetom po Jezusu Kristusu delim vse, kar se je zgodilo, kakor bi pripovedoval svojemu najboljšemu prijatelju. Lahko si pomagam tako, da nadaljujem naslednji stavek: Oče, hvaležen sem ti … Oče, uvidel sem … Oče, žal mi je … Oče, začutil sem … Oče, prosim te … Lahko pa preprosto ostajam v ljubečem molku v njegovi navzočnosti. Zaključim z molitvijo Slava Očetu in se pokrižam.
4. Refleksija
S kratko refleksijo ozavestim, kaj se je dogajalo v času molitve, kaj mi je bilo dano, kakšen uvid sem prejel. To si lahko tudi zapišem v duhovni dnevnik. Če ste skupaj z drugimi, si lahko še med seboj podelite vse lepo in dobro, kar ste v tem času doživljali. Tako bo v vas in med vami še bolj sijala luč Jezusa Kristusa.
Nekaj misli ob goreči sveči
Sveča ni nastala sama od sebe.
Obstaja, ker jo je nekdo želel in jo ustvaril. Želela sta jo tako Bog kot človek, saj je nastala v sodelovanju Boga Stvarnika s človekom in obratno. Oblikovana je bila z delom človeških rok, ki pa so zopet sad sodelovanja med Stvarnikom in človekom. Tako nam sveča govori o Bogu, ki je želel, da je nastala po človeku. Ta jo je načrtoval in oblikoval in poskrbel, da smo jo lahko dobili in jo imamo sedaj v rokah. Govori nam torej o Bogu, ki poskrbi, da nekaj je, in želi to narediti v sodelovanju s človekom. Govori nam torej tudi o nas, kako smo povabljeni, da sodelujemo z Bogom. Z našim sodelovanjem z njim lahko nastanejo lepe in dobre stvari (3 Jn 1,2-8), kot so nastale tudi v sodelovanju naše umrle ljubljene osebe z njim ter se jih smemo zdaj spominjati ter se zanje zahvaljevati.
Svetloba goreče sveče razblinja temo.
Svetloba razblinja temo, omogoča življenje in vse osvetljuje, zato je tudi simbol za Boga. Ko namreč gledamo stvari, ne vidimo svetlobe, a prav zaradi nje jih opazimo. Podobno nam Bog, ki ga ni nikoli nihče videl, omogoča vsako našo zaznavo ter prosto gibanje in delovanje. Svetloba, ki nam jo daje goreča sveča, nam torej razodeva Boga, ki je luč od luči. Usmerja nas k Jezusu Kristusu, ki je sam sebe poimenoval »luč sveta« in je svojim učencem zagotavljal, da vsak, kdor bo hodil za njim, »ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja.« (Jn 8,12) Na drugem mestu pa svoje učence spodbujal, naj bodo tudi oni luč sveta (Mt 5,14). Goreča sveča nas torej želi tudi spomniti, na kakšen način so bile naše umrle ljubljene osebe za nas luč in to še ostajajo. Vabi nas, da bi se zanje zahvaljevali Bogu Očetu in ga slavili zaradi vseh dobrih del, ki jih je po njih storil med nami (Mt 5,16).
Smisel sveče je v tem, da je to, kar je.
S tem, kar je, razveseljuje tistega, ki jo gleda, jo tipa, jo vonja. Ni se ji potrebno spreminjati ali postajati nekaj drugega. Že samo s svojo lepoto govori o tistem, ki jo je naredil, tako o Bogu kot človeku. Govori o sodelovanju Boga s človekom in obratno. Vabi nas, da bi tudi mi bili preprosto to, kar smo, po sodelovanju Boga s človekom, torej z našimi starši in vsemi ljudmi, tudi našimi dragimi pokojnimi, ki so nam pomagali, da smo takšni, kot smo. Smo Božje podobe, Božji otroci, sinovi/hčere Boga (Rim 8,16; 1 Jn 3,1). In če smo to, kar smo v svojem najglobljem jedru, uresničimo svoj smisel, svoj namen življenja. Obstoj našega življenja nam govori o Božji ljubezni, dobroti, lepoti, resničnosti Boga samega, pa tudi o ljudeh, ki so sodelovali z njim in so sprejeli poslanstvo, da smo lahko po njihovi dobroti to, kar smo, seveda po našem sodelovanju z Bogom.
Sveča nam tudi pove, da obstaja zato, da bi lahko gorela in s tem svetila in razsvetljevala.
Ni ustvarjena, da bi bila sama sebi namen, temveč da bi bila svetloba za druge, da bi prinašala na ta svet svetlost. Da bi prižigala tudi druge sveče in tako širila svetlobo za druge. Le če daruje sebe, če je pripravljena dati sebe na razpolago za to, da izgoreva, lahko zasveti in uresniči svoje poslanstvo – biti luč. Brez umiranja sebi in samozadostnosti ne more biti luč. Tako nam govori o Očetu, ki daje svojega Sina za nas, da bi mi imeli v njem življenje (Jn 3,16).
Govori nam o Jezusu Kristusu, ki je sprejel Očetovo ljubezen in postal sam dar za ves svet tako, da je udejanjal Očetovo darujočo se ljubezen od začetka do konca življenja. Sam je med drugim rekel, da ni prišel na svet, »da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10,45).
Govori nam o naših umrlih ljubljenih osebah, ki so živele darujočo se ljubezen troedinega Boga. Po njih smo lahko okušali Božjo bližino in ljubezen in bili deležni luči, ki še zdaj sveti v nas in med nami.
Govori tudi o nas, ko nas vabi, da bi stopili na pot darovanja, življenja za druge, da bi postali luč sveta (Mt 5,14). Jezus je pri tem hkrati naš zgled in moč za to, da lahko gorimo za brate in sestre. Poklicani smo, da dajemo življenje drugim na razpolago s tem, kar nam je dano, kar smo dobili: svoje sposobnosti, svoj čas, svojo moč, oči, ušesa, usta, roke, noge, telo … Vse, s čimer pomagamo drugim, da bi lahko bolje živeli ob nas, da bi doživljali resnično obsijanost tudi oni sami. Da bi lahko postajali to, kar so kot Božja podoba, da bi začutili, da so ljubljeni, spoštovani, cenjeni, sprejeti, da jim je odpuščeno, da jim zaupamo in da jih imamo radi … (Jn 15,12). Ko to delamo, gotovo na nek način izgorevamo, umiramo sebi in dajemo življenje za druge. In ko stopimo na to pot, pravzaprav tudi mi zasijemo kot sveča v vsej lepoti in dobroti, ki nam je dana po Jezusu Kristusu. Po njem smo postali Božji posinovljenci, izvoljeno Božje ljudstvo, po katerem želi Bog razodevati sebe tudi v tem času in prostoru (1 Pt 2,1-10). Na ta način dopustimo, da se v nas veča zavest, kako zelo smo ljubljeni in kako smo lahko tudi mi luč za druge.
Sveča se ne more sama prižgati.
Tudi Jezus, kot otrok, se ni mogel sam darovati. Darovala sta ga Jožef in Marija (Lk 2,22-38). Tako si tudi mi ne moremo sami dati življenja. Ne moremo se sami od sebe darovati. Samo v Božji ljubezni zmoremo postajati luč drug drugemu. Kot sveča se moramo tudi mi pustiti vžigati ob tej darujoči ljubezni med Očetom in Sinom v Svetem Duhu. Le če smo tako globoko povezani z njima v Svetem Duhu, kot je mladika s trto, lahko živimo v polnosti, se lahko darujemo drugim (Jn 15,1-5). Postajamo dar za druge, kakor Jezus Kristus, ki ga ponazarja velikonočna sveča, sveče na oltarju in tudi sveča v naših rokah. Postajamo dar za druge, kot so bile naše umrle ljubljene osebe za nas in za druge.
Ostajam vsaj še nekaj časa v tišini in molku s tem, kar sem prebral. Nikamor naj se mi ne mudi. Kjer me je kaj nagovorilo, nasitilo, dalo tolažbo, lahko ostanem tako dolgo, dokler me tisto hrani, izgrajuje. Kjer pa me kaj odbija, mi povzroča strah, tesnobo, lahko ostanem dalj časa, da počasi notranje uvidim, kaj mi želi Božji Duh dati preko tega. Molitveno premišljevanje ni rezultat našega premišljevanja, naprezanja, temveč mi je darovano, kar se zgodi.
Ivan Platovnjak DJ
Ljubljana, 2. 2. 2022