1. Umiritev in uvodna molitev
Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen, kot je nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:
Gospod, praviš mi: »Skoči!« Vabiš me, da vržem mrežo podnevi. Tvoje povabilo gre proti temu, kar pravi svet – tja, kjer se ne zdi možno, dlje, kot se zdi možno. Če ti torej zaupam ter vržem mrežo, bo obilja za vse, veliko več, kot si sploh lahko zamislim. Če zaupam tebi, ne svojemu razumu. Prosim, podari mi vero vate, da ti zaupam v polnosti, in vržem mrežo.
Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Počasi začnem prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.
2. Branje − poslušanje: Evangelij po Luku 5,1-11
1 Ko je množica pritiskala nanj in poslušala Božjo besedo, on pa je stal ob Genezareškem jezeru, 2 je zagledal dva čolna pri bregu; ribiči so pravkar stopili iz njiju in izpirali mreže. 3 Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in Simona prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. 4 Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!« 5 Simon mu je odgovoril: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.« 6 In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati. 7 Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati. 8 Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« 9 Nad ulovom rib, ki so jih zajeli, je osupnil on in vsi, ki so bili z njim, 10 prav tako pa tudi Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, ki sta bila Simonova družabnika. Tedaj je Jezus rekel Simonu: »Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi.« 11 In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim.
3. Meditacija – premišljevanje
O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:
− Ko me Gospod vabi, da skočim ali vržem mreže, česa me je strah? To izročim Svetemu Duhu in ga prosim, da mi pomaga premagati skušnjave.
− Gospod, kam želiš, da skočim?
4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, sicer pa nadaljujem z osebno molitvijo
Ob Jezusu je bila velikanska množica ljudi. Bili so zelo lačni Boga in so želeli slišati njegovo besedo. Želel je izkoristiti priložnost, da bi jim razodel, kako deluje Bog in njegovo kraljestvo. Ko jih je nehal učiti, jim je želel na viden način pokazati, kaj pomeni biti poslušen Božji besedi in storiti, kar nam pravi.
Čeprav je bil Simon utrujen od brezplodnega dela, je kljub temu storil, kar mu je naročil Jezus: »Na tvojo besedo bom spustil mreže.« Ni se zaprl v svoje razočaranje nad celonočnim neuspelim lovom rib in v svojo utrujenost. Bolj je zaupal njegovim besedam kot svojemu razumu, ki mu je govoril, da je to početje pri belem dnevu prava neumnost in se bo osramotil pred vso množico.
V celotnem Svetem pismu lahko prebiramo povabila k zaupanju. Bog vedno znova pravi, naj skočimo, ker nas bo ujel Pogosto reče samo: “Skoči.” Želi, da mu povsem zaupamo, saj je že tolikokrat povedal, da nas bo ujel in bi lahko že vedeli: Glej, tisti, ki varuje Izrael, ne bo ne dremal ne spal (Ps 122,4). On je naš pomočnik v času preizkušnje. On je naša skala, naša trdnjava in naš rešitelj (Ps 18,2). Kolikor bolj mu zaupamo, toliko lažje se prebijamo skozi življenje.
Ta dogodek nam pove tudi pomembno resnico o tem, kako Bog deluje v vsakem in po vsakem od nas v svojo slavo. Od nas pričakuje večje stvari, kot jih lahko storimo sami. Ko sodelujemo z njim pri tem, kar želi narediti, bomo dosegli veliko več, kot bi lahko storili sami. Terezija iz Lisieuxa, karmeličanka, ki je pri štiriindvajsetih letih umrla zaradi tuberkuloze, je pisala prijatelju: “Jezus ima do nas tako nerazumljivo ljubezen, da želi, da smo z njim udeleženi pri odrešenju duš. Ničesar ne želi storiti brez nas. Stvarnik vesolja pričakuje molitev uboge male duše, da bi rešil druge duše, ki so odkupljene kot ona za ceno njegove krvi.”
Ko z vero in poslušnostjo odgovorimo na Božjo besedo, se spremenimo in postanemo “novo stvarstvo” v Jezusu Kristusu (2 Kor 5,17). Ko sprejmemo Božjo besedo in ji dopustimo, da se naseli v nas, se razkrije njegovo kraljestvo in sprosti njegova moč.
Bog za svoje apostole izbira običajne ljudi in uporablja običajne okoliščine našega vsakdanjega življenja in dela, da bi druge pritegnil v svoje kraljestvo. Tudi nam daje enako naročilo, kot ga je dal Simonu: “loviti ljudi” za Božje kraljestvo. To bomo lahko uresničili, če bomo dopustili, da njegova luč sveti v nas in po nas.
Bog Oče želi, da drugi v nas vidijo Kristusovo luč v načinu, kako živimo, govorimo drugim, se pogovarjamo z drugimi, se odzivamo na različne situacije, delamo doma ali v službi. Apostol Pavel pravi: “Hvala Bógu, ki nas v Kristusu kar naprej venča z zmagoslavjem in ki po nas razširja po vseh krajih blag vonj njegovega spoznanja. Za Boga smo namreč blag Kristusov vonj, tako med tistimi, ki so na poti rešitve, kakor med tistimi, ki so na poti pogubljenja.” (2 Kor 2,14-15)
5. Osebna molitev
V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Slavim ga, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …
6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom
Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …
7. Delovanje
Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …
8. Zaključna molitev
Zaključim lahko samo s Slava Očetu, s svojimi besedami ali s predlaganimi:
Gospod, ob tebi se lahko zavem, kako me ljubiš, čeprav sem majhen, grešen, omejen! Hvala ti, moj Stvarni, Oče in Odrešenik, ki kličeš vsakega od nas za veliko večje stvari, kot jih lahko storimo sami.
9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:
Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?
Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu do mene in drugih ter o svojem do njega in drugih?
Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?
Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.
Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak