Kako pogosto imamo prižgano svečo? Najpogosteje ob kakšnih praznikih, da je bolj slovesno. Nekateri jo radi prižgejo, ko se zberejo k molitvi. Prižgemo jo tudi v spomin na pomembne dogodke iz našega življenja ali pa na naše drage rajne. Redko pa si vzamemo čas, da bi se posvetili govorici sveče in njenega plamena.
Prav je, da se kdaj ustavimo, sami ali pa skupaj z drugimi, prižgemo svečo ter prosimo Svetega Duha, naj nam pomaga, da se bomo lahko dali poučiti od nje, kaj želi osebno nam povedati o Bogu Očetu, o Jezusu Kristusu in o nas ter kaj vse dela Bog za nas in želi delati po nas tam, kjer smo.
Morda se nam zdi to čudno, a ni. Spomnimo se, kako je Jezus ob drugi priliki rekel učencem, naj se dajo poučiti od lilij in ptic o nebeškem Očetu, o njegovi skrbi zanje (Mt 6,26-30). Na ta način naj bi bolj nazorno videli, kako je nebeški Oče dobrotljiv in kako skrbi tudi za vse stvarstvo, čeprav tega pogosto ne vidimo. V tem duhu nas Jezus vabi, da se damo poučiti od goreče sveče in dano nam bo tisto, kar obljublja vsem, ki gledajo in poslušajo na njegov način.
1. Uvod
− Izberem primeren prostor in molitveno držo, ki me najbolj umirja … Najbolje je, da sedim vzravnano, z obema nogama na tleh … Pred seboj imam prižgano svečo …
− Zaprem ali priprem oči, tako da vidimo samo svečo … Zavem se prostora in goreče sveče … Nato se zavem občutkov v posameznih delih telesa, od glave do stopal … Ko se zavem celotnega telesa in vse sprejmem, postopoma vstopam v zavedanje Božje navzočnosti. Počasi naredim znamenje križa. Z njim izpovem svojo vero v navzočnost troedinega Boga v meni, v drugih in vsem stvarstvu ter izročim svoje telo in vse, kar sem, navzočnosti Očeta po Sinu v Svetem Duhu.
− Mirno diham in poskušam zaznati svoje dihanje … Lahko si predstavljam, da diham s Svetim Duhom in v njem. Ko vdihnem, rečem v sebi »Sveti« − ko izdihnem, rečem »Duh«. To mirno ponavljam v ritmu dihanja ter dopuščam, da me preplavlja Sveti Duh, katerega ime ponavljam in ga kličem v svoje globine, v vse, kar sem.
− Počasi se vedno bolj zavedam navzočnosti Duha in dopustim, da vstopa po njem Kristus v vse, kar sem in kar nosim v sebi. Prosim ga, naj me spominja, uči, vodi kontemplacijo in meditacijo prižgane sveče.
2. Kontemplacija goreče sveče
− Odprem oči in se prepustim pogledu na gorečo svečo … Najprej gledam celotno svečo … Povsem se prepustim njeni navzočnosti, da me bi mogla celostno nagovoriti in stopiti vame. Postopoma svojo pozornost usmerim predvsem na plamen … Prepustim se njegovi svetlobi, toploti …
− Preprosto, brez kakšnega koli presojanja, sprejemam vse, kar vidim, slišim, vonjam, zaznavam … S svojo notranjostjo celostno poslušam, da bi slišal njeno govorico in dojel, kaj mi govori …, kako me poučuje o Očetu in Sinu, Jezusu Kristusu …
− Kjer me kaj nagovori, nasičuje, daje tolažbo, lahko ostanem tako dolgo, dokler me tisto hrani, izgrajuje. Kjer pa me kaj odbija, mi povzroča strah, tesnobo, lahko ostanem dalj časa, da počasi notranje uvidim, kaj mi želi Božji Duh dati preko tega. Lahko pa tudi nadaljujem in se kdaj drugič vrnem k temu, če mi bo Božji Duh dopustil.
− Nikamor se mi ne mudi. Ostajam v tišini, v molčečem poslušanju in gledanju vsaj 20 minut. (Če se mi zdi, da bi mi lahko bilo v pomoč zavedanje nekaterih stvari, ki se jih sam nisem zavedel, si lahko počasi, v molitvenem duhu, preberem misli ob goreči sveči, ki je pod št. 5.)
3. Molitveni odgovor
Z Očetom po Jezusu Kristusu delim vse, kar se je zgodilo, kakor bi pripovedoval svojemu najboljšemu prijatelju. Lahko si pomagam tako, da nadaljujem naslednji stavek: Oče, hvaležen sem ti … Oče, uvidel sem … Oče, žal mi je … Oče, začutil sem … Oče, prosim te … Lahko pa preprosto ostajam v ljubečem molku v njegovi navzočnosti. Zaključim z molitvijo Slava Očetu in se pokrižam.
4. Refleksija
S kratko refleksijo ozavestim, kaj se je dogajalo v času molitve, kaj mi je bilo dano, kakšen uvid sem prejel. To si lahko tudi zapišem v duhovni dnevnik. Če ste skupaj z drugimi, si lahko še med seboj podelite vse lepo in dobro, kar ste v tem času doživljali. Tako bo v vas in med vami še bolj sijala luč Jezusa Kristusa.
5. Misli ob goreči sveči
Sveča ni nastala sama od sebe.
Obstaja, ker jo je nekdo želel in jo ustvaril. Želela sta jo tako Bog kot človek, saj je nastala v sodelovanju Boga Stvarnika s človekom in obratno. Oblikovana je bila z delom človeških rok, ki pa so zopet sad sodelovanja med Stvarnikom in človekom. Tako nam sveča govori o Bogu, ki je želel, da je nastala po človeku. Ta jo je načrtoval in oblikoval in poskrbel, da smo jo lahko dobili in jo imamo sedaj v rokah. Govori nam torej o Bogu, ki poskrbi, da nekaj je, in želi to narediti v sodelovanju s človekom. Govori nam torej tudi o nas, kako smo povabljeni, da sodelujemo z Bogom. Z našim sodelovanjem z njim lahko nastanejo lepe in dobre stvari (3 Jn 1,2-8).
Smisel sveče je v tem, da je to, kar je.
S tem, kar je, razveseljuje tistega, ki jo gleda, jo tipa, jo vonja. Ni se ji potrebno spreminjati ali postajati nekaj drugega. Že samo s svojo lepoto govori o tistem, ki jo je naredil, tako o Bogu kot človeku. Govori o sodelovanju Boga s človekom in obratno. Vabi nas, da bi tudi mi bili preprosto to, kar smo, po sodelovanju Boga s človekom, torej z našimi starši in vsemi ljudmi, ki so nam pomagali, da smo takšni, kot smo. Smo Božje podobe, Božji otroci, sinovi/hčere Boga (Rim 8,16; 1 Jn 3,1). In če smo to, kar smo v svojem najglobljem jedru, uresničimo svoj smisel, svoj namen življenja. Obstoj našega življenja nam govori o Božji ljubezni, dobroti, lepoti, resničnosti Boga samega, pa tudi o ljudeh, ki so sodelovali z njim in so sprejeli poslanstvo, da smo lahko po njihovi dobroti to, kar smo, seveda po našem sodelovanju z Bogom.
Sveča nam tudi pove, da obstaja zato, da bi lahko gorela in s tem svetila in razsvetljevala.
Ni ustvarjena, da bi bila sama sebi namen, temveč da bi bila svetloba za druge, da bi prinašala na ta svet svetlost. Da bi prižigala tudi druge sveče in tako širila svetlobo za druge. Le če daruje sebe, če je pripravljena dati sebe na razpolago za to, da izgoreva, lahko zasveti in uresniči svoje poslanstvo – biti luč. Brez umiranja sebi in samozadostnosti ne more biti luč. Tako nam govori o Očetu, ki daje svojega Sina za nas, da bi mi imeli v njem življenje (Jn 3,16).
Govori nam o Jezusu Kristusu, ki je sprejel Očetovo ljubezen in postal sam dar za ves svet tako, da je udejanjal Očetovo darujočo se ljubezen od začetka do konca življenja. Sam je med drugim rekel, da ni prišel na svet, »da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10,45).
Govori tudi o nas, ko nas vabi, da bi stopili na pot darovanja, življenja za druge, da bi postali luč sveta (Mt 5,14). Jezus je pri tem hkrati naš zgled in moč za to, da lahko gorimo za brate in sestre. Poklicani smo, da dajemo življenje drugim na razpolago s tem, kar nam je dano, kar smo dobili: svoje sposobnosti, svoj čas, svojo moč, oči, ušesa, usta, roke, noge, telo … Vse, s čimer pomagamo drugim, da bi lahko bolje živeli ob nas, da bi doživljali resnično obsijanost tudi oni sami. Da bi lahko postajali to, kar so kot Božja podoba, da bi začutili, da so ljubljeni, spoštovani, cenjeni, sprejeti, da jim je odpuščeno, da jim zaupamo in da jih imamo radi … (Jn 15,12). Ko to delamo, gotovo na nek način izgorevamo, umiramo sebi in dajemo življenje za druge. In ko stopimo na to pot, pravzaprav tudi mi zasijemo kot sveča v vsej lepoti in dobroti, ki nam je dana po Jezusu Kristusu. Po njem smo postali Božji posinovljenci, izvoljeno Božje ljudstvo, po katerem želi Bog razodevati sebe tudi v tem času in prostoru (1 Pt 2,1-10). Na ta način dopustimo, da se v nas veča zavest, kako zelo smo ljubljeni in kako smo lahko tudi mi luč za druge.
Sveča se ne more sama prižgati.
Tudi Jezus, kot otrok, se ni mogel sam darovati. Darovala sta ga Jožef in Marija (Lk 2,22-38). Tako si tudi mi ne moremo sami dati življenja. Ne moremo se sami od sebe darovati. Samo v Božji ljubezni zmoremo postajati luč drug drugemu. Kot sveča se moramo tudi mi pustiti vžigati ob tej darujoči ljubezni med Očetom in Sinom v Svetem Duhu. Le če smo tako globoko povezani z njima v Svetem Duhu, kot je mladika s trto, lahko živimo v polnosti, se lahko darujemo drugim (Jn 15,1-5). Postajamo dar za druge, kakor Jezus Kristus, ki ga ponazarja velikonočna sveča, sveče na oltarju in tudi sveča v naših rokah.
Ostajam vsaj še nekaj časa v tišini in molku s tem, kar sem prebral. Nikamor naj se mi ne mudi. Kjer me je kaj nagovorilo, nasitilo, dalo tolažbo, lahko ostanem tako dolgo, dokler me tisto hrani, izgrajuje. Kjer pa me kaj odbija, mi povzroča strah, tesnobo, lahko ostanem dalj časa, da počasi notranje uvidim, kaj mi želi Božji Duh dati preko tega. Molitveno premišljevanje ni rezultat našega premišljevanja, naprezanja, temveč mi je darovano, kar se zgodi.
Ivan Platovnjak DJ
Ljubljana, 31. 1. 2022