Ženska lahko svojo duhovnost močno živi tudi skozi mesečni ciklus. Ženska ima cikličnost namreč vgrajeno v svojem telesu in psihi. Arhetip cikličnosti je tako eden od pomembnejših arhetipov njenega duhovnega življenja. Na telesni ravni se ta cikličnost doživlja skozi menstrualni cikel. Sama narava menstrualnega cikla je bogat vir naukov o naravi vsega bivajočega: vse se rodi, razvija in umre. Ženska tako doživlja te faze zelo dobesedno in intenzivno tako na telesni kot tudi duševni ravni. Mesečni ciklus globoko vpliva na celotno dojemanje sveta in življenja (Drevenšek 2014).
Duhovno gledano ima menstrualni cikel veliko bolj celostni pomen. Ni le priprava telesa na oploditev in nosečnost. Za ženske, ki so samske oziroma so vstopile v redovni stan, bi potem menstruacija in menstrualni ciklus predstavljala le nekakšen opomin na to, da nimajo otrok in ne izpolnjujejo »naloge«, ki bi jo kot ženske morale. Ali pa ženske, ki ne morejo imeti otrok. Zanje bi menstrualni cikel pomenil kvečjemu še večje trpljenje. Naslednja razmišljanja različnih avtorjev dajejo menstrualnemu ciklusu in menstruaciji veliko večji pomen.
Pomen prelite krvi
Preliti kri pomeni dati svoje življenje. To je že v sami naravi ženske. Ženska daruje svojo kri, da podari življenje. Kot že zgoraj omenjeno, nekatere ženske doživljajo menstruacijo kot nekaj popolnoma nekoristnega, saj ne bodo nikoli podarile življenja. Pa vendar je dar krvi pravo znamenje materinstva. Bog namreč s tem darom vabi žensko, da daruje svojo kri in obrodi sad duhovnega materinstva. Vsaka ženska torej lahko razvija svoje duhovno materinstvo s tem, ko spreminja dar svoje krvi v dar za duhovno rodovitnost (Croissant 1998, 115). Vsaka ženska podarja življenje, a na svoj način. Lahko živi svoje duhovno materinstvo s tem, ko skrbi za druge ljudi, ko jih duhovno oskrbuje. Ko neguje ostarele ljudi ali pa ko posluša druge ter jim svetuje in jih spremlja. Daje jim tudi zagotovilo, da so preko nje slišani od Boga, so ljubljeni ter spoštovani. Ko jih ženska ne obsoja, jim daje vedeti, da tudi od Boga niso obsojani. Ženska ljudem lahko pomaga sebe videti globlje. Tudi ko pripravlja kakšen projekt in »da svojo dušo« vanj, živi svoje duhovno materinstvo.
Moč v slabosti
Je že res, da se zaradi darovanja svoje krvi ženska velikokrat počuti slabotno in izgublja moč. Prav tako v tem obdobju doživlja ogromna nihanja v svojem telesu. Tudi njena občutja in čustva so lahko zelo nestabilna. Enkrat je na vrhuncu svoje moči, spet drugič je čisto potrta in depresivna. Lahko rečemo, da menstrualni cikel zelo močno vpliva na žensko življenje. Kljub temu, da se ženska zaradi vseh teh nihanj počuti slabotno, pa ta slabotnost po drugi strani poveličuje Boga, saj jo on dela rodovitno (115). Zaradi te slabotnosti in nihanj lahko ženska podarja življenje.Tu se spomnimo tudi Pavlove izkušnje o slabotnosti v Drugem pismu Korinčanom, ko je dobil trn v meso, da se ne bi zaradi Božjih razodetij, ki jih je prejemal, prevzel. Ko je prosil Boga, naj mu izdre trn, mu je Bog dejal, da mu je dovolj njegova milost in da se moč dopolnjuje v slabotnosti. Tedaj je Pavel izrekel bistvene besede: »Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč. Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten« (2 Kor 12,1–10).
Tudi Pavel je bil slaboten in se je v tej svoji nemoči obračal na Boga. Toda šele, ko je spoznal pravi pomen svoje slabotnosti, jo je sprejel kot moč. Zaradi svoje slabotnosti in ponižnosti je namreč prejemal razodetja in oznanjal drugim Jezusa. Verjetno bi bila zgodba čisto drugačna, ko bi Pavel postal preveč prevzeten. Tudi ženska lahko v svoji slabotnosti vidi moč, saj le zaradi nje in preko nje lahko daje in ustvarja nova življenja.
Pozitivnost krhkosti
Croissant v svoji knjigi Žensko duhovniško srce poda tudi izpoved neke ženske, ki je po dolgih letih sprejela svojo ženskost in tudi ponovno dobila menstruacijo. Tako je govorila o svoji menstruaciji: »Čutim, da ta krhkost oživlja, in imam jo za zaklad, kajti v tem je moja moč in zaradi svoje krhkosti se opiram na drugega, ki je drugačen od mene, in zmorem vse, kot Marija v Kani. Trdno je zaupala, da je zaradi njene slabotnosti Jezus ne bo mogel zavrniti. Rekel ji bo: ‘Žena,’ kakor da bi vsem ženam potrdil, da bodo v svoji krhkosti dosegle vse. Ali ni Bog mati pri svojem rojevanju stvarstva? Zato sem prepričana, da ima ženska v rokah zaklad« (Croissant 1998, 117).
Pri tej izpovedi je omenjena beseda krhkost. Večinoma najprej pomislimo na to kot nekaj negativnega, nekaj česar človek ne sme imeti, saj se ne sklada z merili današnje družbe. Če je nekdo krhek, ne bo preživel v tem hitrem tempu življenja. Vendar se menstrualni ciklus ne more iti hitrega tempa, saj to ni v njegovi naravi, ni v naravi ženske. Da pa bi ustrezale sodobnemu načinu življenja, gredo ženske preko svojega ciklusa in ga potlačijo z raznimi zdravili in delom. Izenačijo se z moškim načinom življenja.
Vendar pa ženske pozabljajo oziroma ne čutijo tega, da je krhkost pravzaprav moč. Je moč, ki oživlja, kot je povedala ženska v svoji izpovedi. Današnja ženska je pozabila, da ima moč in sposobnost skozi svojo krhkost dajati novo življenje. Ko ženska sprejme »muhavost« svojega menstrualnega cikla, zmore vse. Če ga zmore sprejeti kot dar Boga in hkrati tudi kot poklicanost, da »rojeva« nova življenja v svetu, potem lahko ženska resnično pogumno živi svojo ženskost.
Na vsake toliko časa se sliši očitek, da krščanstvo poudarja samo trpljenje in zatiranje samega sebe. V zgodovini je bilo žal velikokrat tako. Ženska je morala slediti neki idealni vlogi matere in žene, ki samo trpi in se daje za druge, pri tem pa je zatirala in izčrpavala samo sebe. Čez čas ženska odpove, saj tega ne zmore. Človek namreč ni popoln. Morda pride do te izčrpanosti ravno zaradi napačnega razumevanja darovanja in podarjanja za druge. Menstrualni cikel je namreč Božji dar in s sprejemanjem le tega ženska izpolnjuje Božjo voljo, saj takrat končno živi tako, kot jo je Bog ustvaril.
Vir moči v povezanosti z Bogom
Vir moči, iz katerega ženska lahko črpa, ko se počuti slabotno, je prav v Bogu. Bog ni oddaljen. V njem namreč »živimo, se gibljemo in smo« (Apd 17,28). Prisoten je v srcu vsake ženske, saj je ustvarjena po Njegovi podobi. Mora le ozavestiti njegovo navzočnost in njegovo ljubezen do nje. Bog namreč zaupa vanjo in jo ljubi. Ko ženska sprejme svoje telo in dogajanje v njem, sprejme tudi Božjo ljubezen do nje. Ko sprejme njegovo navzočnost, mu dopusti, da sme uresničiti svojo ljubezen. Tako lahko ženska vse, kar ji je dano, sprejme kot dar, kot čudež njegove ljubezni in to ji prinese novo radost življenja.
Notranji kompas
Naslednji avtorici sta se v menstrualni cikel poglobili še bolj psihološko in opisali spreminjanje počutja in doživljanja ženske skozi cikel. Pamela Madsen ga je poimenovala kar notranji kompas, s katerim bi morala biti povezana vsaka ženska (Madsen 2011). Zavedamo se, da nekatere ženske nimajo rednega ciklusa oziroma ga sploh nimajo zaradi določenih bolezni ali okvar. Vendar pa je kljub temu za večino žensk eden glavnih dejavnikov v njihovem telesu.
Mesečni ciklus ženske ima čustveno in spolno noto, ne glede na to, ali namerava ženska spočeti otroka ali ne. Pomembno je, da ženske to razumejo.
V času tik pred ovulacijo in v času ovulacije se ženska počuti najbolje. Njeno telo se namreč začne pripravljati na ustvarjanje novega življenja in ženska je v tem času najbolj odprta in družabna, usmerjena v odnose. Počuti se najbolj samozavestno in privlačno (Madsen 2011).
Zaradi prekipevajoče energije, ki ji jo daje hormon estrogen, je ženska v tem času najbolj ustvarjalna in polna idej. Je »čas, ko ženska cveti, živi« (Hren 2016). V tem času se ženska lahko zahvaljuje Bogu za podarjen dar materinstva, ki ga lahko razvija. Lahko slavi Boga, ker jo je ustvaril kot žensko in se lahko začne bolje zavedati Božje podobe, po kateri je ustvarjena.
Energija pa prične v času po ovulaciji pri ženski počasi usihati. Ženska se po navadi začne usmerjati vse bolj vase, pri tem pa jo lahko spremljajo občutki razočaranja, žalosti, depresije (Hren 2016). To je čas prečiščevanja. Takrat ženska premišljuje o svojih odnosih, navadah, čustvih, smislu in o pogledu na svet. Na ta način lahko ženska vse to zavestno prečisti oziroma obnovi in da vsemu temu »novo življenje«, medtem ko se poslavlja od tistih odnosov, načinov in čustev, ki jo vlečejo navzdol, v »smrt« (Madsen 2011). Ženske sposobnosti usihajo, umirajo. To je namreč čas, ko pride tudi menstruacija, ki je »smrt za novo življenje, ne samo v biološkem smislu spočetja, pač pa tudi v smislu ženskega kreativnega procesa, ustvarjanja« (Hren 2016). Nekatere ženske uporabijo ta čas, da se zazrejo vase in žalujejo za vsemi izgubami, ki so jih doživele v svojem življenju. Tudi jočejo, jok pa je v primeru, v kolikor odplakne vse misli, ki žensko omejujejo in ji ne služijo, lahko tudi zdravilen (Madsen 2011). Ženska lahko joka za vsemi ranami in morda razočaranji, ki jih je doživela tudi v odnosu do Boga, in se na ta način sooči z njimi.
Menimo, da bi ta čas bil primeren tudi za osebno kontemplacijo o svojem odnosu z Bogom. Na ta način lahko ženska obnavlja svoj odnos z Bogom in ga poglablja. Takrat je pravi čas tudi za meditacijo in bolj poglobljeno molitev. V tem obdobju lahko ženska prečisti svojo podobo o Bogu, saj le ta velikokrat popačena in Bog tako postane vse, samo to ne, kar je.
Navzočnost velikonočnega tridnevja
Če pogledamo, kaj pravi Sveto pismo o potrebnosti smrti za novo življenje, ugotovimo, da govori o tem tudi prilika o pšeničnem zrnu, ko Jezus pravi apostoloma Andreju in Filipu: »Resnično, resnično, povem vam. Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12,24). Ta odlomek kaže na smiselnost umiranja, ki je nujno potrebno, da se rodi nekaj novega. Ta smrt in novo življenje se vedno znova dogaja v vsaki ženski in vsak mesec znova. Vsaka smrt pa obrodi obilo sadu, kot je omenjeno zgoraj. Vsaka menstruacija in z njo prečiščevanje tako tudi pri ženski prinese nekaj novega in boljšega. Prinese nov in boljši, prenovljen pogled na življenje, na ljudi okoli sebe, na Boga in navsezadnje nase. Vedno znova sta torej potrebni bolečina in smrt, ki prineseta novo kvaliteto življenja.
Prav tako lahko tukaj vključimo tudi dogajanje velikonočnega tridnevja. Trpljenje, smrt in vstajenje na nek način lahko apliciramo tudi na menstrualni ciklus. Velikonočna skrivnost kaže na nov pomen smrti, ki v bistvu predstavlja vrata v novo življenje. Je pot očiščenja (Rogers 1978, 123).
Jezus je z dovršitvijo velikonočnega tridnevja uresničil svoj namen na zemlji, da bi rešil tiste, ki so izgubljeni (Lk 19,10). Tudi sam je moral prehoditi križev pot in iti skozi trpljenje ter slabosti (Rogers 1978, 124–125). Vendar je Jezus vso to trpljenje sprejel in se ga ni ustrašil. Vztrajal je v svoji ljubezni do vseh ljudi, saj se je zavedal, da je edino ljubezen tista, ki bo ostala in premagala vse zlo.
Tako tudi ženske vsak mesec prehodijo nekakšen »križev pot«, ko gredo skozi vse slabosti, bolečine in skozi močna nihanja čustev. Velikokrat se težko spoprijemajo s svojim ciklom in svojo krhkostjo v tem času. Vendar ženska dobi čisto drugačen pogled na svoj cikel, če nanj gleda kot na način življenja, s katerim lahko zelo obogati druge in sebe. V tem lahko vidi tudi svoj način, kako lahko živi darujočo se ljubezen, kakršno je živel tudi Jezus Kristus. Če ženska sprejme bolečino in »trpljenje« svojega cikla z ljubeznijo, kakor je Jezus sprejel trpljenje in smrt za ljudi, bo ženska vedno znova svoj cikel doživljala kot vstajenje v novo življenje ter zmago ljubezni in življenja v polnosti.
Jezus je ostal poslušen in pokoren Bogu celo na križu in je sprejel njegovo voljo. Bog pa ga je zaradi tega nagradil (Flp 2,8–9). Jezus se je zavedal, da ga čaka smrt in da je ta potrebna za »novo«, odrešeno življenje ljudi. Ravno zaradi tega je sprejel trpljenje in šel tudi skozi smrt. Tudi ženska gre v času menstruacije skozi nekakšno smrt. Kri ji odteka in pride čas prečiščevanja. Le tako se lahko naredi prostor za »novo«. Kot velika sobota, ko gre Jezus v predpekel, je menstruacija tudi čas, ko se ženska obrne vase in se tudi sama sooča s svojimi temnimi, nerazrešenimi mislimi, čustvi in občutji. Tudi sama se na nek način lahko sooča s »peklom« v sebi.
Vendar pa pride tudi velika noč. Pride vstajenje. Avtor Rogers v svojem članku povzema besede svetega Pavla, ko v Prvem pismu Korinčanom pravi : »Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel. Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih« (1 Kor 15,3–4). Po vsem trpljenju in smrti je torej prišlo vstajenje in s tem novo življenje (Rogers 1978, 127).
Nenehna preobrazba
Tudi konec menstruacije nakazuje na novo obdobje, ko se ženska pripravlja na ustvarjanje novega življenja, pa naj bo to biološko ali duhovno. Odmaknjenost vase in bolečina so ji pomagale, da naredi prostor za rojevanje novega življenja. Pri tem vidimo, da gre za preobrazbo, ki vključuje umiranje starega, da se lahko potem rodi novo. Ta preobrazba se v ženski ponavlja vedno znova, skozi takšno preobrazbo pa je šel tudi Jezus, le da je bila njegova preobrazba odrešenjska za cel svet.
Reference:
Croissant, Jo. 1998. Ženska – duhovniško srce. Ljubljana: Župnijski urad Ljubljana- Dravlje.
Drevenšek, Ana. 2014. Duhovno doživljanje menstrualnega cikla: Lunine mene in žensko telo. Sensa, 7. novembra. Http://www.sensa.si/duhovnost/duhovno-dozivljanje-menstrualnega-cikla-lunine-mene-in-zensko-telo/ (pridobljeno 30. junija 2016).
Madsen, Pamela. 2011. The Importance of Listening to Our Menstrual Cycle. Psychology Today, 1. januarja. Https://www.psychologytoday.com/blog/shameless-woman/201101/the-importance-listening-our-menstrual-cycle (pridobljeno 19. avgusta 2016).
Rogers, Patrick. 1978. The paschal perspective. The Way Supplement 34: 123–132.
Kaja Šoštarič – iz njenega diplomskega dela na Teološki fakulteti UL 2016 Ženka – Božji dar svetu. Ljubljana.
ODMEV NA ČLANEK
Tudi sama se nisem zavedala, kakšen blagoslov nosi potovanje skozi menstrualni cikel. Velikokrat sem si očitala, da sem »prenežna«, »preveč sočutna«, »preveč si vzamem k srcu«. Spraševala sem se, zakaj sem vsak mesec nekaj dni popolnoma izmučena, »cunja«, iz mene ni nič, utrujena, pa bi morala biti (tako, kot nam ta mit prodajajo socialna omrežja) vedno v pogonu, sijoča, polna energije za ostale in zase… Ob tem branju sem dobila potrditev, da je to, kar doživljam, moja ženska narava. Da me v to vedno znova kliče Bog. In da s tem, ko sem »preveč« čustvena, ko želim vedno znova potovati v globine drugih ljudi, ko me navdihujejo njihove pristne življenjske zgodbe – preobrazbe trpljenja v milosti – v bistvu opravljam svoje osnovno življenjsko poslanstvo, ki mi ga je namenil Bog. To, kar sem, je čudovito! Čudovito je to, da sem vesela, ko sem vesela in žalostna, ko sem žalostna in to za ostale ni ovira, ampak blagoslov. (Nežka)