Lectio divina nedeljskega evangelijaDuhovnost

1. Umiritev in uvodna molitev

Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen, kot je nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Jezus, poskušaš nam odpreti oči, da bi videli tebe v ljudeh in da bi videli, da resnična sprememba pride iz ljubezni, ker Bog Oče je Ljubezen in Usmiljenje. Jezus, vodi me po poti spoznavanja tebe, ki presenečaš, vedno pa si z menoj v Ljubezni.

Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Počasi začnem prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.

2. Branje poslušanje: Evangelij po Luku 4,21-30

21 In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.« 22 Vsi so zanj pričevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust, in govorili: »Ali ni to Jožefov sin?« 23 On pa jim je rekel: »Seveda mi boste povedali ta pregovor: ›Zdravnik, ozdravi sebe.‹ Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v domačem kraju.« 24 In rekel je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. 25 Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, 26 toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. 27 Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Sirca Naamána.« 28 Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. 29 Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. 30 On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje.

3. Meditacija – premišljevanje

O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:

− Kaj mi Gospod govori po ljudeh v tem času?

− Hitro se lahko ujamem v miselnost privilegijev in zaprtosti do drugih ter da sem boljši kot drugi. Kako se lahko tega osvobodim?

− Na kakšno in katero pot me vabi Jezus?

4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, sicer pa nadaljujem z osebno molitvijo

Jezus se pod vplivom Svetega Duha odpravi v Galilejo in začne oznanjati veselo novico o Božjem kraljestvu (Lk 4,14). Hodi po vaseh in uči v sinagogah ter končno prispe v Nazaret. Vrne se v skupnost, kjer je od otroštva trideset let sodeloval na tedenskih srečanjih. V soboto po prihodu gre kot običajno v sinagogo, da bi se udeležil praznovanja, in vstane, da bi bral.

Ko je končal z branjem, vrne knjigo služabniku in sede. Vsi so pozorni in radovedni, kaj bo rekel. Njegov komentar je kratek. Aktualizira besedilo, ga poveže z življenjem ljudi in reče: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.«

Odziv ljudi je dvoumen. Sprva so pozorni, začudeni in navdušeni. Nato pa se pojavi negativen odziv: »Ali ni to Jožefov sin?«

Zakaj so ogorčeni? Ne sprejmejo njegovega predloga o sprejemanju ubogih, slepih, zapornikov in zatiranih. In tako je ravno takrat, ko predstavi svoj projekt sprejemanja izključenih, sam izključen! Obstaja še drugi razlog zavračanja. O tem govori Luka v 3, 4-6, ko navaja daljši citat iz Izaija, kjer govori o sprejetju poganov. Jezus citira Izaijevo besedilo do točke, kjer piše »oznanim leto Gospodove milosti«, in izpusti preostali del stavka, ki pravi: »Dan maščevanja našega Boga, da potolažim vse, ki žalujejo« (Iz 61,2b).

Prebivalci Nazareta so proti temu, da je izpustil del o maščevanju. Želeli so jasno slišati, da je dan prihoda kraljestva dan maščevanja nad zatiralci ljudstva. Kajti le tako bodo tisti, ki žalujejo, ponovno pridobili svoje pravice. Toda če bi bilo tako, bi prihod kraljestva ne spremenil nepravičnega sistema. Jezus zavrača tak način razmišljanja, zavrača maščevanje. Njegova izkušnja z Bogom Očetom mu je pomagala bolje razumeti natančen pomen prerokb. Njegova vesela novica je, da je Bog ljubeči Oče, ki sprejema izključene. Bog, ki ga oznanja, ni strog in maščevalen sodnik.

Nazarečani niso zavračali Jezusa samo zaradi tega, kar je povedal, temveč predvsem zato, ker so bili prepričani, da on, ki je eden izmed njih in ga poznajo od mladosti (Lk 2,13.22), ne more prav razumeti prerokb in jih razlagati.

Tudi danes se to pogosto dogaja. Ko v cerkvi Božjo besedo razlaga laik, mnogi tega ne sprejmejo. Odidejo in rečejo: »On ali ona je takšen kot mi. Ne ve več kot mi!« Ne morejo verjeti, da lahko Bog govori po najbolj običajnih osebah.

Da bi Jezus potrdil svoje poslanstvo v resničnem sprejemanju izključenih, uporabi dva znana svetopisemska odlomka. Oba prikažeta zaprto miselnost prebivalcev Nazareta. V Elijevem času je bilo v Izraelu veliko vdov, toda Elija je bil poslan k tuji vdovi iz Sarepte (1 Kr 17,7-16). V Elizejevem času je bilo v Izraelu veliko gobavcev, a Elizeja so poslali k tujki iz Sirije (2 Kr 5,14).

Omemba teh dveh odlomkov iz Svetega pisma je v Nazarečanih povzročila še večjo jezo. Želijo ga celo ubiti. On pa ostaja miren. Jeza ljudi ga ne odvrne od njegovega namena.

Luka na ta način pokaže, kako težko je premagati miselnost privilegijev in zaprtosti do drugih. Enako se dogaja tudi danes. Mnogi med nami katoličani odraščamo z miselnostjo, ki nas vodi k prepričanju, da smo boljši od drugih in da morajo drugi postati kot mi, da bi bili odrešeni. Jezus pa ni nikoli razmišljal na tak način.

5. Osebna molitev

V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Slavim ga, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …

6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom

Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …

7. Delovanje

Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …

8. Zaključna molitev

Zaključim lahko samo s Slava Očetu, s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Jezus, ti si izbral Ljubezen in šel po njeni poti, tudi, ko so te zavračali. Hvala ti, da tudi meni danes kažeš to pot in me vabiš, naj ti zaupam in vztrajno hodim po njej.

9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:

Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?

Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu do mene in drugih ter o svojem do njega in drugih?

Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?

Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.

Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak