Lectio divina nedeljskega evangelijalectio divina

1. Umiritev in uvodna molitev

Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen, kot je nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Gospod, danes prinašaš evangelij, veselo novico tudi meni. Danes se je Beseda uresničila tudi zame in meni prinaša ozdravljenje, blagoslov, svobodo. Prosim te, Jezus Kristus, obnovi v meni veselje evangelija in moč Svetega Duha, da bomo lahko vsak dan živel z zaupljivo vero, radostnim upanjem in gorečo ljubeznijo.

Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Počasi začnem prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.

2. Branje poslušanje: Evangelij po Luku 1,1-4; 4,14-21

1 Ker so že mnogi poskušali urediti poročilo o dogodkih, ki so se zgodili med nami, 2 kakor so nam jih izročili tisti, ki so bili od začetka očividci in služabniki besede, 3 sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi, nadvse odlični Teófil, vse po vrsti popisati, 4 da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen.

14 Jezus se je v môči Duha vrnil v Galilejo in glas o njem se je razširil po vsej okolici. 15 Učil je po njihovih shodnicah in vsi so ga slavili. 16 Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, 17 in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano:

18 Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, 19 da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu.

20 Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. 21 In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.« 22 Vsi so zanj pričevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust, in govorili: »Ali ni to Jožefov sin?«

3. Meditacija – premišljevanje

O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:

− Gospod se razodeva v vsakdanu, v tem, kar po navadi počnemo. Kje, v čem, po kom se mi je Gospod razodeval v teh dneh?

− Jezus oznanja leto, ki je ljubo Gospodu. Katero upanje želi Gospod obuditi v meni?

− Bog presega naš razum, je izven škatlice. Če bi imel vso vero in ves pogum, kaj bi prosil Gospoda?

4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, sicer pa nadaljujem z osebno molitvijo

Mnogi skeptiki dvomijo v zanesljivost in natančnost evangelijskih pričevanj o Jezusu. Toda Luka nam pove, da je njegovo poročilo popolnoma verodostojno, saj prihaja od neposrednih prič (Lk 1,2), ki so Jezusa osebno poznale, ga slišale učiti, videle njegove čudeže in bile priče njegovi odrešilni smrti na križu ter vstajenju iz groba v večno življenje.

Luka začne pripoved z nagovorom svojemu prijatelju Teofilu, čigar ime pomeni “ljubljenec Boga” (Lk 1,3

). Njemu in nam pravi: Pišem ti najbolj neverjetno zgodbo, ki jo je človeštvo spoznalo − in ki so jo mnoge priče in glasniki Božje besede ob številnih priložnostih odkrito razlagali.

Luka želi, da bi njegov prijatelj in vsi, ki berejo to poročilo, “spoznali resnico” (Lk 1,4) o Jezusu iz Nazareta, ki je bil poslan od Očeta v nebesih in maziljen s Svetim Duhom, da bi nam prinesel veselo novico in moč Božjega kraljestva.

Beseda “evangelij” dobesedno pomeni “dobra novica”. Evangelij je dobra novica o Jezusu Kristusu ter novem življenju in svobodi, ki nam ju je pridobil s svojim življenjem in delovanjem, z odrešilno smrtjo na križu za naše grehe in vstajenjem v večno življenje ter slavo z Očetom v nebesih.

Evangelij je vsemogočna in usmiljena Božja beseda za nas danes prav tako kot za ljudi, ki so ga prvič slišali v Jezusovem času. Je življenjska beseda, ki ima nadnaravno moč, da spreminja, preoblikuje ter prinaša svobodo in ozdravljenje tistim, ki jo sprejmejo kot živo besedo.

Luka pravi, da je bil Jezus star približno 30 let, ko je začel svojo javno službo (Lk 3,23). Takoj po krstu (Lk 3,21-22) je 40 dni preživel v puščavi, kjer se je posvetil molitvi in postu (Lk 4,1-13). Ob koncu tega obdobja duhovne priprave in preizkušnje se je “v moči Duha vrnil v svojo deželo Galilejo” (Lk 4,14). Odločil se je, da bo svoje javno služenje najprej začel v Galileji in tako izpolnil prerokbo iz Izaija 9,1-2.

Jezus se je prav tako odločil javno oznaniti svoje poslanstvo v sinagogi v Nazaretu. Tamkajšnji ljudje so ga poznali, saj je redno obiskoval sobotno bogoslužje. Mnogi v Nazaretu so ga poznali tudi kot “tesarja” (Mr 6,3) in “Jožefovega sina” (Lk 4,21). Ko ga je voditelj sinagoge pozval, naj bere iz knjige preroka Izaija, se je odločil, da bo prebral Izaijev opis (61,1-2), kaj bo Mesija storil, ko bo prišel obnovit Božje kraljestvo za izraelsko ljudstvo.

Izaija je prerokoval, da bo Mesija poslan od Boga in maziljen v moči Svetega Duha, da bo oznanjal “dobro novico” ter prinesel ozdravljenje, blagoslov in svobodo vsem zatiranim (Iz 61,1-2). Jezus je prebudil njihovo upanje v Božje obljube, ko je oznanil, da se ta beseda zdaj uresničuje v njegovi osebi.

Luka pripoveduje, da so Nazarečani o njem govorili dobro ter z začudenjem in čudenjem sprejeli njegovo “milostno besedo”. Vendar so se tudi odkrito spraševali, kako bo “Jožefov sin” izpolnil to mesijansko poslanstvo (Lk 4,21). Izzval jih je, naj verjamejo besedi, ki jo je Bog govoril po prerokih, in besedi, ki jo on sedaj govori v Božjem imenu v moči Svetega Duha.

Jezus Kristus danes govori isto besedo vsakemu od nas. Z nami je, da bi nam prinesel ozdravljenje in obnovo, odpuščanje in svobodo iz zatiranja greha, obupa, brezupnosti in uničenja. Ne bo nam zavrnil izlitja svojega Duha, če mu zaupamo. Prosimo ga, naj v nas obnovi veselje evangelija in moč Svetega Duha, da bomo lahko vsak dan živeli z zaupljivo vero, radostnim upanjem in gorečo ljubeznijo.

5. Osebna molitev

V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Slavim ga, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …

6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom

Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …

7. Delovanje

Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …

8. Zaključna molitev

Zaključim lahko samo s Slava Očetu, s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Gospod, ti si blaga vest, polna milosti in ljubezni, ki je bila poslana danes tudi meni, da me ozdraviš, osvobodiš in blagosloviš na poti – hvala ti!

9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:

Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?

Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu do mene in drugih ter o svojem do njega in drugih?

Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?

Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.

Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak