Velika noč je praznik vstajenja Jezusa Kristusa in upanja v večno življenje. S smrtjo se življenje ne konča, temveč se le spremeni in se v vstalem Kristusu nadaljuje vso večnost. To je razlog velikega veselja in radostnega praznovanja. Ta praznik pa je hkrati zaznamovan z žalostjo, ki jo doživljamo, ker naših ljubljenih, ki so umrli, ni več z nami, da bi se lahko skupaj z njimi veselili Kristusovega vstajenja in upanja, ki nam je podarjeno po njem. Čeprav verujemo, da v njem živijo, nam vendar manjkajo.
Ostaja praznina, ki je ne more povsem zapolniti niti naša globoka vera, da smrt nima zadnje besede in da so naši dragi rajni že tam, kjer ni več solza in smrti, »pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne« (Raz 21,4). To ostaja del našega življenja in naše nadaljnje poti. Toda zaradi luči velike noči zmoremo iti naprej in videti smisel življenja ter dragocenost vztrajanja v ljubezni, ki so jo živeli z nami in jo sedaj živijo v večnosti. Še vedno nas spremlja. Na različne načine jo lahko zaznavamo in se zanjo zahvaljujemo njim in Bogu, ki jim jo omogoča deliti z nami.
Do praznovanja velike noči vodi pot preko velikega petka in sobote.
Veliki petek
Pojdimo z Jezusom po njegovih postajah križevega pota. Prosimo Svetega Duha, naj nas spomni in uči, kako je naše drage rajne in nas spremljal in bil navzoč v nas trpeči, križani in vstali Jezus Kristus. Kako jim je dajal moč, da so zmogli skupaj z njim prestopiti prag smrti in vstopiti v novo življenje. Kako je dajal moč nam, da smo jih lahko spremljali in bili z njimi, kolikor je bilo mogoče. Kako je bil naša opora, da po njihovi smrti in vsem, kar se je dogajalo ob poslavljanju, pogrebu in po njem, nismo omagali, obupali, se utopili v bolečini žalosti in žalovanja. Kako je bil z nami do zdaj in nam dal možnost, da smo vedno znova našli pot naprej in zmogli osmisliti svojo prihodnost brez njihove telesne navzočnosti.
Lahko pa smo preprosto pred križanim Jezusom. Prosimo Svetega Duha, da bi poslušali in slišali njegove besede s križa: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« (Lk 23,34) … »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!« (Mt 27,46) … »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha!« (Lk 23,46) … »Žejen sem.« (Jn 19,28) … »Izpolnjeno je.« (Jn 19,30) Nato pa poiščete v spominu različne dogodke iz svojega življenja ali pa življenja svojih dragih rajnih, kjer najdejo te Jezusove besede odmev, kjer začutite, da ubesedijo tisto, kar ste takrat čutili vi ali oni . Ponavljajte jih z Jezusom v zaupanju, da ste slišani in da vse težko, ki so ga doživljali oni in vi in ga še doživljate, ni zaman. Da ste tako kot Jezus nošeni od Očetove ljubezni, čeprav jo morda ne čutite in doživljate, kot je tudi takrat Jezus ni. Toda zaupal je in v tem našel mir, ki ga lahko da le nebeški Oče. Tako lahko tudi mi najdemo mir v tem njegovem zaupanju.
Velika sobota
Bodimo z Jezusom v njegovem grobu (Jn 12,24). Dopustimo, da smejo priti na dan spomini na pogreb naših dragih in obiski njihovih grobov. Prosimo Svetega Duha, naj nam pomaga verovati, da niso sami v grobu, temveč da je z njimi umrli in vstali Jezus. Njihovo telo čaka poveličanja ob poslednji sodbi. Toda že zdaj so združeni po svojem duhu z vstalim Kristusom in so deležni njegovega večnega življenja z Očetom v ljubezni Svetega Duha. V veri smo lahko z njimi vedno, ko dopustimo troedinemu Bogu, da je z nami dejavno navzoč.
Velika noč
Kristus ni več v grobu. On je vstal. On živi (Jn 20,1-21,25; Lk 24). Prosimo Svetega Duha, naj nam omogoči, da bomo to verovali in bomo lahko vstopili v njegovo vstajenjsko veselje. Vstali Kristus še vedno nosi rane zla in smrti, toda to so poveličane rane. Spominjajo na to, da zlo in smrt nimata zadnje besede. Zaupanje v Očeta in v njegovo ljubezen, ki se daruje in se pusti obdarovati, ki je usmiljena in odpušča, ni bila zaman. Tudi rane spomina na smrt in izgubo naših dragih rajnih ostanejo in bodo vedno ostale. Toda postopoma bodo postale spomin hvaležnosti.
p. Ivan Platovnjak DJ, TEOF UL, Ignacijev dom duhovnosti
Ljubljana, 2. 4. 2021