1. Umiritev in uvodna molitev
Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen kot je Nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:
Gospod, naj doživim veselje vstajenja in živim iz tega vira vsak dan, da se bom s tvojo pomočjo upal stopiti v novo.
Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Začnem počasi prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.
2. Branje − poslušanje: Evangelij po Janezu 20,1-9
1 Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. 2 Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« 3 Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. 4 Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. 5 Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. 6 Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, 7 in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. 8 Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. 9 Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih.
3. Meditacija – premišljevanje
O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:
− Koliko sem pripravljena videti prazen grob?
− Katera znamenja v mojem življenju mi kažejo, da je Jezus vstal od mrtvih?
− S katero mislijo lahko stopim v grob, da potem sprejmem Božjo misel?
− Kako lahko živim veselo novico vstajenja?
4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, drugače pa grem naprej v osebno molitev
V nedeljo zgodaj zjutraj so ženske z dišavami odšle z h grobu, da bi se še zadnjič poklonile Jezusu. Učenci so mislili, da se je vse končalo s tragedijo. Niso bili pripravljeni videti praznega groba ter slišati angelovega sporočila o Jezusovem vstajenju in povabila, da bi to verovali (Mr 16,6-7).
Nenavadno je, da so bile ženske in ne apostoli tisti, ki so bile prve priče praznega groba in vstalega Gospoda. Vstali Kristus je tako vrnil ženskam njihovo dostojanstvo, ki so ga izgubile s prvim grehom. Kakor se je prej vedno govorile, da so ženske krive za padec moškega, tako naj bi se sedaj vedno govorilo, kako so bile prav ženske tiste, ki so prve sprejele čudovito vest o vstajenju in jo prinesle moškim. Vsa Cerkev je povabljena, da odkriva dostojanstvo žensk in izvoljenost, ki so je bile deležne po vstalem Kristusu in so je še vedno.
Odvaljen kamen je bilo prvo znamenje Jezusovega vstajenja. Tako velik kamen nikakor ni mogel odvalite samo en človek. Poleg tega pa je bil grob zastražen z rimskimi vojaki.
Pomembno je dejstvo, da so se učenci morali najprej soočiti s praznim grobom, preden so lahko sprejeli Jezusovo napoved, da bo umrl za naše grehe in potem vstal od mrtvih. Niso verjeli, dokler niso videli praznega groba.
Cerkveni oče Beda pojasnjuje, zakaj se je vstali Gospod postopoma razkrival učencem: »Naš odrešenik je razodel slavo svojega vstajenja svojim učencem postopoma in v daljšem časovnem obdobju tudi zato, ker je bil to tako velik čudež, ki ga šibka srca smrtnikov niso mogla dojeti vsega naenkrat. Tistim, ki so prišli prvi h grobnici, tako ženskam, ki so ga goreče ljubile, kot tudi moškim je najprej pokazal kamen, ki je bil odvaljen. Ker njegovega telesa ni bilo več, jim je pokazal povoje, v katere je bil povit. In ženskam, ki so ga vneto iskale in bile zmedene glede tega, kar so slišale, je z videnjem angelov pokazal dokaze, da je res vstal od mrtvih.«
Eno je gotovo, če Jezus ne bi vstal od mrtvih in se ne bi prikazal svojim učencem, bi njegovo življenje in delo potonilo v pozabo. Samo to je moglo tako zelo spremeniti žalostne in obupane moške in ženske. Samo to lahko tudi spremeni nas, da lahko živimo evangelij in postanemo njegove priče.
Resničnost vstajenja je srčika krščanske vere. V to moremo vstopiti le po Svetem Duhu, ki je prvi dar vstalega Kristusa. Le z njim moremo dojeti skrivnost njegovega vstajenja, njegov pomen za naše vsakdanje življenje in večno življenje. Po njem vstali Gospod daje »oči vere«, da ga lahko vidimo in spoznamo njegovo navzočnost v našem življenju ter v drugih in v Cerkvi, ki je njegovo telo. Po njem smo deležni njegove zmage nad grehom, zlom in smrtjo ter novega življenja v njem. Po njem smo deležni tudi njegovega neizmernega vstajenjskega veselja, ki ne mine, temveč nas vedno in osvetljuje z upanjem in zaupanjem tudi v najtemnejših trenutkih našega življenja.
5. Osebna molitev
V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Ga slavim, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …
6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom
Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …
7. Delovanje
Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …
8. Zaključna molitev
Zaključim lahko samo s Slava Očetu ali pa s svojimi besedami ali s predlaganimi:
Gospod, hvala, da mi kažeš, kako pomembno je zaupati do konca, da lahko potem pride svež zrak, svetloba, nov pogled, nov dih, nove misli in s tem nove besede in nova dejanja. Hvala, da lahko črpam iz tvoje ljubezni, Kristus, moj Odrešenik, moj Ljubljeni.
9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija.
To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:
Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?
Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu so mene in drugih ter o mojem do njega in drugih?
Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?
Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa do Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.
Ivan Platovnjak DJ, Ignacijev dom, in Alenka Oblak