Ta molitev nam želi omogočiti, da ozavestimo, kako nas Bog vedno gleda kot svoje ljubljene otroke, kot svoje hčere in sinove. Bog sovraži greh, ne pa nas, grešnikov. Njegova srčna želja je, da nam razodene svoje usmiljenje in veselje nad nami. Hkrati pa želi omogočiti, da bi z vsem telesom in z vsemi duševnimi zmožnostmi izrazili zavedanje svoje nemoči, zla greha in svoje kesanje ter izkusili v svojem telesu odpuščanje in veselje v Očetovem ljubečem objemu.
Prav je, da si za to molitev vzamemo okoli 30 minut in najdemo prostor, kjer bomo lahko pokleknili in naredili tudi klečeči priklon s čelom do tal. Lahko smo tudi zunaj.
Potek molitve
− Stojim. Roke so ob telesu. Priprem ali zaprem oči … Zavem se celotnega telesa. Nekaj trenutkov se prepustim dihanju, ki mi je darovano. Naredim znamenje križa in izpovem vero v navzočnost troedinega Boga v sebi in v vsem, saj vse izhaja iz njega. Prosim Svetega Duha za dar ganjenosti nad Očetovim pogledom name in njegovim neizmernim usmiljenjem.
− Rahlo sklonim glavo. S to gesto želim brez besed izraziti svojo predanost Jezusu ter Bogu Očetu, ki me je v svoji ljubezni želel in ustvaril, me posinovil/pohčeril v svojem Sinu. Nekaj časa ostajam v tej hvaležni predanosti.
− Ob zavedanju neizmerne Božje ljubezni se zavem svoje nemoči, da bi živel svoje življenje kot njegov sin, da bi ljubil in bil usmiljen, kakor je on. Zavem se, kako vedno znova padem v skušnjavo, da je vir moje sreče in uresničitev življenja izven odnosa do njega, izven življenja v njegovi ljubezni in usmiljenju.
− V svoji nemoči padem na kolena … Trkam se na prsi … V njegovem ritmu prihaja iz mojih globin prošnja: »Usmili se me, Gospod!« S to ponavljajočo prošnjo v srcu, ki se kesa, se zaziram v pogled Očeta, ki se mi razodeva v pogledu njegovega Sina na križu, ter prosim umiljenja.
− Vedno bolj čutim, kako sem nemočen brez Božje pomoči … Vedno bolj me vleče k tlom … Kleče vedno globlje sklanjam svoje telo, tako da se s čelom dotaknem tal. Tako zvit čutim svojo nemoč, majhnost … V sebi ponavljam besede izgubljenega sina: »Oče, grešil sem pred teboj in zoper tebe!« (Lk 15,18) …
− Čez nekaj časa morda zaznam v svojih globinah glas, ki me pokliče po imenu in mi pravi: » …, vstani, moj ljubljeni sin (moja ljubljena hči)! Tvoji grehi so ti odpuščeni!« (prim. Lk 17,19; Apd 26,16; Ef 5,14; Iz 60,1)
− V zaupanju v Božje usmiljenje sprejmem te besede kot resnične … Tudi če jih ne zaznam, verujem, da so v meni, saj se je Jezus učlovečil, živel, trpel, umrl in vstal prav zaradi tega, da bi tudi meni oznanil te Očetove besede, ki jih pogosto zaradi svoje nevere ne zmorem slišati. Poskušam dopustiti, da bi stopile v globino srca, da bi me dvignile … Počasi jim sledim z vsem svojim telesom in začnem vstajati …
− Dopustim, da vse moje telo izžareva veselje nad zastonjskim Božjim odpuščanjem. S telesno držo in z rokami poskušam odgovoriti na čudovito veselo vest, da se je Gospod v svojem neizmernem usmiljenju sklonil k meni in se me usmilil, da so mi grehi odpuščeni, da sem osvobojen, da lahko živim novo življenje. Ostajam nekaj časa v hvaležnosti in slavljenju … Lahko ga slavim in se mu zahvaljujem tudi na glas …
− Počasi zaključim slavljenje Božjega usmiljenja in svojega vstajenja v Kristusu Jezusu. S svojimi besedami ali z molitvenim obrazcem delim z Jezusom ali Očetom to, kar mi je bilo darovano, kar se je zgodilo v meni … Nato zaključim z molitvijo Slava Očetu … In se pokrižam …
− Refleksija. Poskušam videti in ubesediti, kaj se je dogajalo v meni. Tako se učim zaznavati misli in čutenja v svoji notranjosti ter razločevati navzočnost in delovanje troedinega Boga v svojem življenju. Na koncu si tudi na kratko zapišem v duhovni dnevnik to, kar se je zgodilo.
p. Ivan Platovnjak DJ
Ljubljana, 23. 3. 2021
Referenca: Platovnjak, Ivan, in Jože Roblek. 2005. Moliti s telesom, dušo in duhom. Ljubljana: Župnijski zavod Dravlje.