Lectio divina nedeljskega evangelijalectio divina

1. Umiritev in uvodna molitev

Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen kot je Nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Gospod, moj Odrešenik, naj bom tvoj učenec. Tudi ko padem, naj se prepustim tvoji ljubezni in s teboj vstanem ter živim naprej novo življenje.

Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Začnem počasi prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.

2. Branje − poslušanje: Evangelij po Marku 14,1-15,47

Bilo je dva dni pred veliko nočjo in praznikom opresnikov. Véliki duhovniki in pismouki so iskali način, kako bi Jezusa z zvijačo prijeli in usmrtili. Govorili pa so: »Samo na praznik ne, da ne bo nemira med ljudstvom.«

[…]

Ko je prišla šesta ura, se je stemnilo po vsej deželi do devete ure. Ob deveti uri pa je Jezus zavpil z močnim glasom: »Eloí, Eloí, lemá sabahtáni?« kar v prevodu pomeni: ›Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapústil?‹ Ko so nekateri, ki so stali zraven, to slišali, so govorili: »Glejte, Elija kliče!« Nekdo je pritekel in napójil gobo s kisom, jo nataknil na trs in mu ponujal piti z besedami: »Pustite, poglejmo, ali bo prišel Elija in ga snel.« Jezus pa je zaklical z močnim glasom in izdihnil.

(Pokleknemo in ostanemo nekaj trenutkov v sveti tihoti.)

In zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Ko je stotnik, ki je stal nasproti Jezusu, videl, da je tako izdihnil, je rekel: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin.« Bilo je tudi nekaj žená, ki so gledale od daleč; med njimi Marija Magdalena, Marija, mati Jakoba mlajšega in Jozéja, ter Salóma, ki so ga spremljale, ko je bil v Galileji, in mu stregle, in še veliko drugih, ki so prišle z njim v Jeruzalem.

[…]

3. Meditacija – premišljevanje

O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:

− Kaj želim nesti na križ z Jezusom? Kaj me bremeni in želim izročiti Križanemu?

− S kom od neizbranih sem lahko ob Jezusu na njegovi poti na križ in s križa?

− Če bi bil jaz stotnik, kaj bi se me dotaknilo, ko bi opazoval Jezusa?

4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, drugače pa grem naprej v osebno molitev

Pasijon govori o Jezusovem trpljenju in smrti, kot so ga doživljali učenci. Nerazumevanje in neuspeh učencev najverjetneje ustreza zgodovinskemu dejstvu. Toda glavni namen evangelista ni, da pove, kaj se je dogajalo v preteklosti, ampak želi v nas izzvati spreobrnjenje in vzbuditi novo upanje, ki bo preseglo brezup in smrt. Obstajajo tri stvari, ki izstopajo in jih je treba upoštevati v njihovih globinah:

Neuspeh izbranih.Dvanajsterica apostolov, ki jih je posebej poklical in izbral Jezus(Mr 3,13-19), popolnoma propade. Juda ga izda, Peter ga zanika, vsi ostali pobegnejo. Nihče razen Janeza ne ostane. Videti je, kot da ni velike razlike med njimi in oblastmi, ki so hotele Jezusovo smrt. Tako kot Peter hočejo tudi oni veličastnega

mesijanskega kralja brez križa. Obstaja pa ena globoka in resnična razlika. Učenci kljub vsem svojim napakam in slabostim ne ostanejo zaprti v svoje poglede. Padejo, toda tudi vstanejo ob pomoči Vstalega.

Zvestoba tistih, ki niso bili izbrani. Nasprotje neuspeha izbranih je zvestoba tistih, ki niso pripadali dvanajsterim. 1) Anonimna žena iz Betanije. Jezusa je sprejelakot Mesija in ga tudi mazilila pred njegovim pokopom. Jezus jo hvali kot vzor vsem. 2) Simon iz Cirene, družinski oče. Vojaki ga prisilijo, da stori to, kar je Jezus pričakoval od dvanajsterih, ki so pobegnili. Pomaga mu nositi križ na Kalvarijo. 3) Pogan, ki v trenutku smrti prepozna v mučenem in križanem človeku Božjega Sina, ki je po judovskih zakonih preklet. 4) Marija Magdalena, Marija mati Jakoba, Salome »in mnoge druge ženske so bile tam, ki so z njim prišle v Jeruzalem« (Mr 15,41). Niso zapustile Jezusa, ampak so odločno ostale ob vznožju križa in blizu njegovega groba. 5) Jožef iz Arimateje, član Sinedrija, ki je tvegal vse, ko je prosil za Jezusovo telo, da ga pokoplje. In ob vstajenju še žene, ki se jim je najprej prikazal Vstali in jih poslal, da ponesejo veselo vest vstajenja njegovim dvanajsterim (Mr 16,7).

Jezusov odnos. Način predstavljanja Jezusovega odnosa do trpljenja daje upanje tudi najbolj obupanim učencem. Poročilo namreč vsebuje zelo jasno misel, da ne glede na to, kako velika je bila izdaja dvanajsterih, je bila Jezusova ljubezen večja. Ko Jezus napove, da bodo učenci zbežali, jim že pove, da jih bo čakal v Galileji. Čeprav je vedel za izdajo (Mr 14,18), zanikanje (Mr 14,30) in zatajitev (Mr 14,27), gre naprej z evharistično držo. Na veliko noč angel po ženski sporoči Petru in vsem ostalim, naj gredo v Galilejo. Kraj, kjer se je vse začelo, je kraj, kjer se bo vse začelo znova. Neuspeh dvanajsterih ne pomeni prekinitev zaveze, ki je bila zapečatena v Jezusovi krvi.

Model Jezusovega učenca: slediti, služiti, iti naprej. 1) Slediti pomeni, da Jezusov učenec sliši njegov klic in se odloči, da mu sledi (Mr 1,18),da je pripravljen zapustiti vse in tvegati tudi smrt (Mr 8,34; 10,28). 2) Služiti pomeni, da naj bi bila Jezusova temeljna značilnost tudi značilnost njegovega učenca (Mr 10,42-45). 3) Iti naprej pomeni, da se učenec ne ustavi v svojih padcih, temveč v moči vstalega Kristusa vstane v novo življenje v njem in gre naprej kot zanesljiva priča o Jezusovi smrti in vstajenju (Apd 13,31).

5. Osebna molitev

V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Ga slavim, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …

6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom

Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …

7. Delovanje

Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …

8. Zaključna molitev

Zaključim lahko samo s Slava Očetu ali pa s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Hvala ti, Križani, da me vodiš skozi moje lastne izdaje, nezvestobo ter padce do križa, praznih rok … Tako lahko skupaj z učenci, Marijo in drugimi ženami okusim tvoj pogled usmiljenja.

9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija.

To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:

Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?

Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu so mene in drugih ter o mojem do njega in drugih?

Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?

Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa do Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.

Pripravila: p. Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak.