Jezus nam pravi: “Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo. Če pa umre, obrodi obilo sadu!” (Jn 12,24) To je pot darovanja življenja za druge, pot pomnožitve ljubezni, dobrote, ki jo je Bog vtisnil v vse, kar je ustvaril. Zaradi tega morem sploh živeti. Verjetno se tega pogosto niti ne zavedam, zato je prav, da se vsaj občasno vprašam: Kaj oz. kdo umira sebi, da lahko zdajle živim?
Povabljen sem, da se zavem, da se čudim nad to nenehno ljubeznijo Boga, ki daje vsemu, od česar živim, da umira sebi in tako tudi zame, da lahko živim! To je zrak, ki ga vdihavam! To je voda, s katero se umivam in jo pijem! To je hrana, ki jo zauživam! In še in še mi je darovano! To darujočo ljubezen je v polnosti do konca, ne da bi jo ustavilo nasprotovanje upora zla, greha sebičnosti, strahu zase, za svoje življenje, živel in udejanjil Jezus na križu (Jn 12−19).
Sprejmimo zavestno to ljubezen in jo živimo! Dopustimo, da jo lahko Bog udejanja po vsakem izmed nas. Nismo sami na tej poti. Jezus nas spremlja, z nami želi po svojem Duhu uresničiti to ljubezen v naših medsebojnih odnosih. Tudi ko pademo in je ne zmoremo živeti, nam daje roko, da se dvignemo. Daje nam odpuščanje, da lahko osvobojeni od grehov sebičnosti in strahu zase in svoje življenje gremo naprej po poti umiranja sebi, da bi lahko živeli ljubezen, ki večno ostane, saj je Božja.
»Bedite in molite«, nam naroča Jezus (Mt 26,41)in nas tako vabi, da utihnemo, umolknemo, da bi lahko slišali Boga Očeta po govorici semena in vsega stvarstva. Prosimo Svetega Duha, da bi zmogli zaznavati vso to Božjo ljubezen, iz katere živimo. Naj nas nanjo spominja in prebuja v nas ganjenost in hvaležnost ter nam daje moč, da bi se odločali udejanjati jo v svojim mislih, besedah in dejanjih. Tako bo lahko Kristus po nas izgrajeval med nami Božje kraljestvo miru, pravičnosti in ljubezni.
Ivan Platovnjak DJ
Podbrdo, 21. 3. 2021