1. Umiritev in uvodna molitev
Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen kot je Nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:
Gospod Jezus, naj bom pšenica, posejana v zemlji in naj bom požet zate. Rad bi ti sledil, kamor koli me boš vodil. Nakloni mi sveže upanje in veselje, da ti bom služil vse dni mojega življenja.
Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Začnem počasi prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.
2. Branje − poslušanje: Evangelij po Janezu 12,20-33
20 Med tistimi, ki so na praznik prišli počastit Boga, je bilo tudi nekaj Grkov. 21 Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsajde v Galileji, in ga prosili: »Gospod, radi bi videli Jezusa.« 22 Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta stopila k Jezusu in mu to povedala. 23 Jezus jima je odgovoril: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. 24 Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. 25 Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. 26 Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče.«
27 »Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. 28 Oče, poveličaj svoje ime!« Tedaj je prišel glas iz nebes: »Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal.« 29 Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila: »Zagrmelo je.« Drugi pa so govorili: »Angel mu je govoril.« 30 Jezus je odgovoril in rekel: »Ta glas ni nastal zaradi mene, ampak zaradi vas. 31 Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan ven, 32 in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« 33 To pa je rekel, da je označil, kakšne smrti bo umrl.
3. Meditacija – premišljevanje
O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:
− Tudi Jezus je bil vznemirjen na poti, ki mu jo je pokazal Oče. Je pa zaupal Očetu in odnosu, ki ga imata. V kateri del življenja, ki ga živim, bi lahko povabil Jezusa, da me spremlja v času vznemirjanja, iskanja, nemoči, strahu zase?
− Če vem, da je Jezus Kristus bitko že dobil in je v nas že novo življenje, ki ga najdemo, ko spustimo svoje predstave, kje bi lahko svoje srce odprl za nov pogled?
− Vzamem si nekaj časa, da slavim Boga, ki je v temno, vlažno in umazano zemljo že vrgle nekaj »semen« v mojem življenju in iz njih že ustvaril novo življenje. Poskusim se spomniti nekaj semen in predvsem rastlin, ki so zrasle.
4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, drugače pa grem naprej v osebno molitev
Malo pred judovsko veliko nočjo (pasho) je Jezus oznanil svojim učencem, da je prišla »ura, da se Sin človekov poveliča« (Jn 12,23). Sin človekov je preroški naziv za Mesija (Dan 7,13-14). V njegovem času je judovsko ljudstvo čakalo Mesija, ki jih bo osvobodil zatiralnega vladanja Rima. A Jezus je prišel in osvobodil
ljudi najhujšega zatiranja − suženjstva greha, satana in smrti. Prišel je, da nas privede v nov zavezniški odnos z Bogom, ki se ne bo končal s smrtjo, ampak nas bo vodil v večno življenje.
Jezus je vedel, da bo edina pot do odločilne zmage Božjega kraljestva na zemlji preko zvestobe ljubezni, pa čeprav bo to pomenilo trpljenje in smrt na križu. Svojo pripravljenost, da umre na križu, je opisal kot »uro slave« (Jn 12,23), ko bo izpolnil Očetovo voljo – vedno in povsod živeti ljubezen − in opravil poslanstvo, ki mu je bilo zaupano. Videl je svojo smrt kot zmagoslavje nad močmi greha in sil teme. Pravi sovražnik je namreč satan, ki nagovarja človeka, da bi se uprl Bogu in njegovim zapovedim. Jezus pa mu zaupa in živi do konca zapoved ljubezni in nas tako odreši služnosti zlu.
Jezus je s prispodobo »pšeničnega zrna« pokazal, kako Bog daje življenje preko trpljenja. Seme je samo po sebi brez življenja in nima velike vrednosti. Šele ko se ga uniči, se zakoplje v zemljo, se lahko dvigne v novo življenje in obrodi sad.
Ko govori o umiranju pšeničnega semena, da bi lahko obrodilo sad, govori o svoji smrti in njenih sadovih. Po njej smo osvobojeni in dobimo novo življenje v Svetem Duhu. Njegov križ nas osvobaja tiranije greha in smrti.
Smrt vodi v življenje. Ko »umremo« sebi (svoji grešnosti, zaprtosti vase), prejmemo Božje odpuščanje in preobražajočo moč Svetega Duha, ki nas osvobodi, da ljubimo in služimo drugim, in zvesto sledimo Jezusu Kristusu.
Obljublja, da bomo obrodili veliko »sadov«, če se odločimo, da se bomo zaradi njega odpovedali sebi in sprejeli njegovo voljo za naše življenje.
Izraz sovražiti, ki ga uporabi, ko govori o tem, kdo je njegov učenec, pomeni »imeti manj rad kot …«. To pomeni, da imam najraje to, kar me vodi k Jezusu in k življenju na njegov način, v njegovem Duhu. Na ta način nas vabi, da bi se mu povsem prepustili in se odpovedali vsemu, kar nas bi lahko pri tem oviralo.
Gospod Jezus, naj bom pšenica, posejana v zemlji in naj bom požet zate. Rad bi ti sledil, kamor koli me boš vodil. Nakloni mi sveže upanje in veselje, da ti bom služil vse dni svojega življenja.
5. Osebna molitev
V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Ga slavim, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …
6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom
Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …
7. Delovanje
Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …
8. Zaključna molitev
Zaključim lahko samo s Slava Očetu ali pa s svojimi besedami ali s predlaganimi:
Jezus Kristus, Sin človekov in Božji sin, ti si z ljubeznijo premagal smrt. Hvala ti. In hvala, da si z mano vsakič, ko blodim po temi, se izgubljam, ko se mi zdi, da ne morem zdržati ali da moram bitko biti sam. Hvala, da mi odpiraš oči, da si ti že prehodil to pot zame. Lahko izpustim, saj mi ti kažeš nov začetek in me držiš za roko. Iz semen, ki so umrla, že rastejo nove rastline – kako veselje, ko vidim, da življenje daješ ti, moj Ljubljeni!
9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija.
To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:
Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?
Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu so mene in drugih ter o mojem do njega in drugih?
Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?
Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa do Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.
Pripravila: p. Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak